S starostjo pride cel kup tegob, bolezni in pešanja življenjske energije. Tudi sama opažam, da imam včasih manj elana za nekatera opravila, ki so še nekaj let nazaj bila nepomembna in sem jih opravila 'z levo roko'. Pa mi moj EMŠO kaže realno sliko. A nič zato, še vedno mi spomin dela, zavedam se vsakega trenutka in se veselim vsakega slehernega dne.
Pa vendar vedno bolj pogosto slišim o žalostnih zgodbah ljudi, ki jim je začel spomin uhajati v neznano. Medicinska stroka imenuje takšna stanja tudi z imeni kot so demenca in Alzheimerjeva bolezen. Enostavno rečeno: možgani se začenjajo ugašati, počasi, mesec za mesecem, leto za letom. Kot računalnik, kateremu se posamezne funkcije odklapljajo in sčasoma dela le še z nekaj procenti nekdanje moči. Osebno se mi zdi to strašljivo in ne vem, kako bi se s tem soočala, če bi se začelo dogajati pri mojih starših.
Smem razmišljati o tem? Ali pa je preveč boleče in morebiti je še vedno tabu priznati, da imaš starša, ki te ne prepozna več? Ki se ne zna več obleči in pozabi jesti? To je tudi eno od življenjskih dejstev: obstajaš in si, potem pa sicer fizično še si, a te dejansko ni več, ker se možganske funkcije izklapljajo. No, seveda tole interpretiram po svoje in je daleč od uradnih medicinskih spoznanj in dogem. Razmišljam pač po svoje, ko razmišljam o minljivosti in o tem, da mogoče to čaka mene, vas, ljudi, ki jih imamo radi, pa ne moremo nič narediti, da preprečimo tovrstno izklapljanje. Nekako se mi zdi, da ko pride čas in se življenje dopolni, tako ali drugače, tudi posameznik, ki mu je namenjena ena od tovrstnih bolezni, oddrsi v lastno pozabo.
Osebno težko to dojamem, a poznam ljube prijateljice, ki imajo starše v tej fazi. Občudujem jih, kako se trudijo starše umivati, hraniti, menjavati plenice, se braniti tudi kdaj njihovih agresivnih izbruhov in zlobe, ki včasih useka ven in kako z ljubeznijo gledajo starša, ki jih sicer ne prepozna več. Kajti ta starš je dal potomcu Življenje. In to je res treba ceniti in spoštovati. Brez naših staršev ne bi bilo nas. In brez nas ne bi bilo naših otrok. Krog je sklenjen. Hvala mojima staršema, da sta zdrava, srečna, umirjena in polna energije. Ne upam razmišljati, kako bo čez mnoga leta. Ker se bosta tudi onadva postarala. Zaenkrat sem še v stanju zanikanja, da bi se jima lahko kaj zgodilo!
Če bi radi kaj vprašali, lahko svoja vprašanja pošljete na: info@svetovalnica.si.
.JPG)
Avtorica kolumne Melita Kuhar vodi projekt Svetovalnica.si. Več o tematiki in ostalih medsebojnih odnosih lahko preberete na spletni strani http://svetovalnica.si/, pokličete na 031 666 168 ali se oglasite osebno.