Primož je leta in leta posedal po gostilni, se družil s sebi podobnimi lenuhi. Govoril in govoril ji je, kako bo nekoč obogatel in kako bosta živela v obilju vsega. Marjeta je vedno le kimala, ugovarjati ni upala. Odkar je bil brez službe, se je spremenil.
Kmalu je bila za vse kriva Marjeta. Kadar je imel krizo, jo je zmerjal, ji govoril, da je tako zato, ker je z njo.
»Če bi takrat, ko si se mi ponujala in se sladko smejala, pogledal stran, bi danes zagotovo lepo živel. Ti si kriva, da je tako,« je govoril.
Pa ni bilo tako. Sam je vrtal vanjo, sam jo je osvajal. Marjeti sprva sploh ni bil všeč. Spoznala sta se na veselici, tja je šla s sestrično. Bil je tam in ko jo je zagledal, se je dobesedno prilepil nanjo. Le s težavo mu je pobegnila. Pa jo je našel. Izvrtal je, kje živi in ji sledil. Bil je hujši od muhe in počasi ji je postajal všeč. Menila je, da je resno zaljubljen vanjo. Tak človek že ne more biti slab. In pričela se je sestajati z njim. Ko se vsaj ne bi. No ja, ljubila ga je, takrat ga je ljubila. In bila je prepričana, da tudi on ljubi njo. Življenje ga je pripeljalo tako daleč, usoda, ki je bila zanju trda in neizprosna. Najprej ni zanosila, potem je izgubil službo. Razumela ga je. Dolgo časa ga je razumela, ga zagovarjala pred vsemi. Se zaradi njega celo skregala z domačimi, ki so jo svarili.
»Mar ne vidiš, da te le izkorišča?! Noče delati, ker je lenuh. Iz njega nikoli ne bo noč, vse življenje boš delala zanj,« so ji govorili oče, mati in sestra.
Pa jih ni poslušala. Menila je, da se motijo, zagovarjala ga je, ljubila ga je.
»Krizo ima. Prebrodil jo bo in vse bo dobro,« je govorila.
»Lažeš si! Nikoli ne bo dobro, le slabše bo,« so ji govorili nazaj.
Primož je kmalu posumil, da jo domači hujskajo proti njemu in zato ji je prepovedal, da sploh še kdaj spregovori z njim.
»Ne morem jih kar pozabiti, moja družina so,« mu je rekla takrat Marjeta.
»Ti pomenijo več oni ali jaz,« je bil besen.
Seveda on in zato ga je ubogala, ni več hodila tja, njeni pa tako niso nikoli prišli k njej, ker ga niso marali.
Kmalu je ostala sama. Prej je imela prijateljico, sosedo. Maja je bila njenih let, imela je družino, dva otroka. Z možem se je dobro razumela. Kadar je Marjeta utegnila, je odšla k njej na kavo. Včasih je prišla Maja k Marjeti. A le takrat, kadar je bila Marjeta sama doma. Primoža ni marala, pa tega Marjeti ni hotela povedati. Razumeli sta se, se pogovarjali o vsem. Marjeta je Maji zaupala.
Nekoč ji je Maja povedala, kar je mislila: »Ne vem, Primož mi ni všeč. Bojim se, da te samo izkorišča!«
Marjeta je takrat molčala, ni odgovorila in potem nista več govorili o njem.
Primožu kmalu ni bilo všeč, da se Marjeta sestaja z Majo.
»Ona te samo ščuva proti meni! Nočem, da hodiš k njej na kavo,« je vihal nos.
»Moja edina prijateljica je,« mu je povedala Marjeta.
»Mar nimaš v službi sodelavk? Ko imaš odmor za kavo, se nagovori! Doma pa nočem, da hodiš okrog in klepetaš neumnosti in pika,« ji je povedal.
Še se je sestajala z Majo, toda ne več tako pogosto. A Primož je izvedel in bil zelo jezen. Tako zelo, da se je morala Marjeta naslednji dan v službi izgovarjati, da je bila nepazljiva in se je zaletela v vrata. Vsi so le rahlo kimali, nobeden ni rekel besede, čeprav so vsi vedeli, kdo je bil tista vrata.
Prišlo je pravo poletje in julij je hitel k sredini. Primož morja potem ni več omenjal, Marjeta ga ni hotela jeziti z vprašanji. Ko se je bližal datum, ko naj bi odšla, je imela vse pripravljeno. Le čakala je, kdaj ji bo povedal, da gresta.
Nekoč je prišel domov pozno popoldan. Že pri vratih ga je zaslišala, kako je prepeval. Bil je dobre volje, celo tako dobre, da je Marjeti prinesel šopek rož.
»Primož,« je rekla presenečeno.
»Za mojo lepo ženo,« je povedal, jo objel in poljubil.
Za hip, samo za hip jo je zabolelo srce. Tistih nekaj trenutkov je bil spet tak, kot nekoč. Se je spremenil? Je uvidel, da ni delal prav zadnja leta?
»Primož, presenetil si me,« je počasi rekla in si obrisala solzo.
»Spet sem dobil denar, mala! Stanje se obrača na bolje. Bogata bova,« je kimal in hodil po hiši z dvignjeno glavo.
»Seveda, dragi. Uspelo ti bo, vem, da ti bo,« je kimala. Tistih nekaj trenutkov je čutila tako, kot nekoč. Ljubezen do njega. Ljubezen in nič sovraštva.
»Marjeta, si pripravila prtljago? Jutri zjutraj odrineva na morje,« je zaklical.