E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

JESENSKA ZGODBA: Nečaka

Ko je Hermina stopila iz velike stavbe, kjer je bila zaposlena, jo je sonce zbodlo v oči. V trenutku je zamižala in začutila solze. Pobrskala je po torbici in si nadela sončna očala. Nato je s hitrimi koraki odšla do roba cestišča, kjer je poklicala taksi.
Hermina je živela za kariero. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Hermina je živela za kariero. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Nazaj Naprej
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Restavracija Gren,« je kratko in jedrnato naročila taksistu. In še preden je ta odpeljal, je segla po mobilnem telefonu, ki je pričel zvoniti. Nikamor ni več šla brez njega. Menila je, da če ne bi obstajal, bi bila popolnoma izgubljena.
Ura je bila ena popoldan, sonce je pripekalo, na nebu ni bilo niti najmanjšega oblačka. Na cesti je bila gneča.
»Se ne da hitreje?« je nestrpno vprašala.
Taksist, ki je čakal že celo večnost pred rdečo lučjo, se je počasi obrnil proti njej in odkimal.
Zavzdihnila je in odkimala z glavo. Jezila se je nase, da je sploh sprejela vabilo zaročenca, naj se mu pridruži pri kosilu.
Čez dobrih deset minut je prispela na dogovorjeno mesto. Maks jo je že čakal pred vrati restavracije. Izstopila je, brez besed plačala taksistu in odšla do njega. Njen obraz je bil čemeren.
»Gneča?« je vprašal, čakal jo je kar nekaj časa.
Hermina je prikimala in stopila v restavracijo. Zrak v njej je bil znosen in lažje je zadihala. Sedla sta za majhno mizo in brez besed prijela vsak svoj jedilni list.
Natakarju sta naročila pol litra mineralne vode. Maks si je zaželel mešano morsko hrano, Hermina je naročila solato.
Molče sta srkala ohlajeno mineralno vodo in molčala. Tišino je prekinil njegov mobilni telefon, nato se je oglasil še njen.
Hermina je bila stara devetindvajset let, zaposlena je bila v veliki odvetniški hiši. Njeno življenje se je gibalo le okrog kariere. Ta ji je bila edini cilj v življenju. Že od nekdaj je bila ambiciozne narave, kmalu po končanem študiju se je preselila v mesto. Njena starša sta umrla v prometni nesreči pred šestimi leti. Takrat sta s sestro prodali veliko hišo, kjer sta odraščali in odšli vsaka svojo pot. Hermina se je odselila v mesto, njena mlajša sestra je ostala v rodnem kraju. Nikoli se nista kaj dosti razumeli in pretrgali sta vse stike. Hermina je nazadnje slišala o njej kmalu po tistem, ko se je preselila. Poklicala jo je po telefonu in ji zaupala, da je noseča, da se namerava poročiti. Hermina njenega početja ni odobravala, takrat je bilo Angeliki, njeni sestri, komaj osemnajst let, in to ji je tudi povedala. Od takrat dalje nista več govorili. Hermina ni vedela niti tega, ali je dobila nečaka ali nečakinjo. Pozabila je na prejšnje življenje in se popolnoma posvetila svojemu študiju, nato poklicu odvetnice in magisteriju.
Hermina je bila zelo visoka ženska. Imela je lepo postavo, do ramen dolge in goste črne lase in rjave oči. Njena sestra Angelika je bila nekoliko manjša, vitka in prav tako črnolasa. Ljubila je življenje in zabavo, nikoli ni premišljevala na jutrišnji dan, kar se je Hermini zdelo popolnoma neodgovorno.
Maksa je spoznala pred tremi leti. Spoznala sta se na poslovnem kosilu, njena odvetniška hiša je zastopala banko, v kateri je bil zaposlen. Primer se je zaključil v njihov prid in od samega navdušenja je povabil lepo odvetnico na pijačo. Kmalu so se njuni zmenki razvili v ljubezen. Seveda takšno, ki je ugajala obema. Že takoj sta vedela, kaj hočeta. Oba sta ljubila denar in kariero. O otroku ni razmišljal nihče, niti si ga nista želela. In nikamor se jima ni mudilo. Bila sta zaročena, še vedno sta živela vsak v svojem stanovanju in se srečevala največkrat le za konec tedna. S poroko nista nameravala hiteti, imela sta več kot dovolj časa.
Hermina je brez besed pojedla naročeno solato in nato pogledala na uro.
»Moj bog, toliko je že! Nazaj bom morala,« je rekla in vstala.
Maks je prikimal.
»Nocoj prideš?« ga je vprašala.
»Mislim, da bom utegnil,« je prikimal.
Poljubila ga je v slovo in s hitrimi koraki je zapustila restavracijo.
Po slabi uri je bila ponovno na svojem delovnem mestu. Njena pisarna je bila ogromna, imela je panoramsko steno, s katere je bil pogled čudovit. Na sredi sobe je stala velika masivna pisalna miza, k njej je seveda pristajal velik usnjen naslonjač. Ob steni je bilo nekaj zelenih rastlin, na drugem koncu je bila sedežna garnitura v vinsko rdeči barvi. Za temno rjavimi vrati se je skrivala njena osebna kopalnica.
Nasproti sedežne garniture je bilo nekaj marmornatih polic, na njih slike in priznanja, zraven je stala omara, v njej dokumenti.
Hermina je v svoji pisarni skoraj vedno preživela ves dan in tudi tistega dne je bilo tako. Ko je zaključila z delom in pogledala na uro, se je zadovoljno pretegnila. Uredila je vse, kar si je tistega dne začrtala in ob končanem delu je bila ura šele nekaj minut čez osmo zvečer.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

JESENSKA ZGODBA: Samotar

Ivo je živel na gori že vse svoje življenje. Nikogar ni...

JESENSKA ZGODBA: Lepa tatica

Diana je vstajala zgodaj. Rada je imela rana jutra, tak...

JESENSKA ZGODBA: Brez tebe

Znočilo se je, prostor v katerem sedim, je počasi in vz...

JESENSKA ZGODBA: Nova priložnost

Tina je prišla nazaj k staršem. Po šestih letih zakona ...

JESENSKA ZGODBA: Preizkušnja

Če sam nekoč poskusiš grenkobo revščine, ne želiš teh g...

JESENSKA ZGODBA: Odhajam, zbogom!

Helena je prišla za njim. Za hip se je zazrla v njegov ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ti je članek všeč? Klikni "Všeč mi je" in podaj svoj komentar.

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo uredniške politike portala MojaLeta.si. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila sodelovanja na portalu.
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.