Tiri so kot življenje, ki tiho teče dalje. Med čakanjem na vlake folk čaka, skrka kako kavico iz avtomata, išče naključne sogovornike, ki jih vedno skoraj ni, Upa na boljše čase, in bere tabloide. Knjig skoraj nihče ne. Kje so časi, ko si se lahko od Italijanske do Madžarske meje na en skok v vagon ekspresa Drava popeljal brez prestopanja.
Zdaj pa v Ljubljani obvezno gor ali dol, pa spet čakaj, za naprej.
Kam naprej? Odločitev je vedno na strani potnikov,
karte pa v domeni Sž.
Cel hudič je, če je nimaš, švercat se na vlakih ne splača.
Že sama misel na izkrcanje na kakšni rovtarski postaji te prepriča, da raje kupiš karto. Do končne železniške postaje do cilja. Med vožnjo folk raje bere knjige, posebno oni na daljših razdaljah. Gre počasi, postaje za vsakim voglom, tebi se mudi. Prestolnica. Zdi se s podeželja oddaljenejša, kot to zgleda. Sž ne odgovarjajo za izgubljne predmete.
Kaj vse potniki in potnice pozabljajo, pa ne samo dežnike, kape in klobuke. Včasih ti uspe najti tudi kak kovanec na sedežih. Poberi ga, ker ga bodo drugače drugi. Najde pa se na vožnjah vlakov Sž tudi kak umetnik ali umetnica, postaran hipi ali hipijevka. Ne vemo sicer, če babica še vedno hodi s vlakom na jug, a gotovo je, da ne z letalom. Tisti bolj mladi, klepetavi in razigrani, oni že vedo. Kaj pa mi starejši?
Mi mislimo bolj na zdravje, in preverjamo preverjen vozni red.
Znamo ga na pamet, kar za mlajše ne velja vedno.
Kakšna ura na kaki zakotni žp tudi ne dela, a kdo to sploh opazi. Pazi, Gre vlak, potniški ali tovorni, ne preskakuj rumene črte. Ne pluvaj po tleh, ne kadi na vlakih, spoštuj starejše potnike in potnice.
Lepo se obnašaj, ne maži sedežev in ne riši grafitov. Če si samski, ne nadleguj vsake kikle, posebno če je zasedena. Smeti znosi v koše, teh na vlakih ne manjka. Ne pozabi, kje si vstopil in kje iztopaš. Čas teče, vlaki vozijo počasi, ti pa ves neučakan. Kaj, če zamudiš na randi, v službo, na obisk pri dohtarju ali na kofetek s staro mamo?
Ure ti na vlakih ni treba več navit, pazi raje, da ti pri uporabi wc mobitel ne pade v školjko. Ko prideš v Ljubljano, obvezno poglej proti črni vdovi, pa ni treba, da zaradi tega plešeš Indijanski ples. Predno te posrkajo ulice prestolnice, in se ti zagabi hitra hrana, raje posedi kje ob Ljubljanici, na Špici ali na kofetku v stari Ljubljani. Sogovornikov ti v prestolnici ne bo zmanjkalo. Vračanje na podeželje je slab resničnostni šov. Ne obupaj, če imaš od tvoje zakotne domače postaje še 2 km v glavnem teme do doma. Čas se ti vrača, samo tiste luknje, v katero si letel in videl pol zvezdice, se raje izogni.
Železniške postaje ostajajo še dalje brezčasne. Za čas, ki ga živimo.
Imate kaj drobiža pa je standardna klošarjev. Njim je čas brezčasen.
Nam ostalim pa občasen.
Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado! Naravna kozmetika Sevilla podarja hidrolat rožmarina!
Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne! Če bo vaša kolumna objavljena, prejmete zdravilni hidrolat rožmarina.
