Da se Slovenci množično poklanjajo s tonami sveč pokojnim samo za ta svete, žalosti, trgovci si s prodajo sveč manejo roke, pokopališča pa med letom samevajo. Slovenci smo narod navad, temu sledimo kot pijanec plotu. In bog ne daj, da bi za vse svete šli čez planke, je treba na pokopališča in kar sodi zraven in kdor nima za vsaj eno svečo, ni Slovenc. In na pokopališča obvezno s avti, takih, ki gredo peš ali z javnim prevozom, jih skoraj ni.
Tudi ostanek iz prejšnjega sistema, ki je za mnoge bil prijaznejši in človeški, kot razslojevalni kapitalizem, da moramo še vedno imeti kar trojne dvojne praznike, marsikomu žre živce. Tudi meni, ker je Slovenija edina članica EU, kjer se čez praznike ne moreš s javnim prevozom premakniti skoraj nikamor. Pa tako enostavno bi bilo uvesti mrežo primestnih avtobusov, ki bi spreminjali trase in odhode glede na potrebe s pomočjo aplikacij na pametnih telefonih, nekakšen javni taksi. A nobenemu od višjih uradnikov se ne da s tem, raje tekajo v Manilo, novačit Filipince, ker Slovenci težkih fizičnih del nočemo.
Hočemo lagodno živet, neg po domovih naši nočejo več delat, svojci se pritožujejo, sami neguje svoje obnemogle po domovih in za to ne dobe niti evro popusta. Večina bi bila lahko vitalna tudi v starosti, a kaj kot sta nezdrav življenjski slog in hitenje del navad Slovencev. Bodite prepričani, če ne romamo na vsako procesijo, ki jo organizira ta ali oni, nič ne zamudimo, tudi plačljivim zadevam je treba večinsko reči ne in katedrale potrošništva so obiskanejše kot cerkve, ki naj bi nudile nekaj duhovnosti in miru. A so bolj ofer za dobro živeče duhovnike, ki žive dobro, za nekaj molitve.
Take imamo, boste rekli, in odmevno tišino po domovih čez praznike rešujejo prostovoljci in svojci, zaposleni pa, ko je ura za odhod, niti minute več. In oglasi za pomoč v vsakem lokalu, trgovini in restavraciji. Streže pa nas osebje iz Bosne, ki se prej nauči italijansko kot slovensko, je pa sposobnejše od naših, prej smo postreženi. Kot rečeno, naslednje leto nas bodo preplavili Filipinci, ti težav s slovenščino ne bodo imeli, slovenski minimalec je za njih božja mana. Saj naš državni sekretar s ministrstva za delo ni šel na Filipine gledat turistične znamenitosti, se nam zdi, sosednja Avstrija jih ima že zdaj na deset tisoče.
Pa naj kdo reče, da nam gre slabo!
Podarjamo žepno knjižico Zapisi z gora!
Pošljite nam kolumno, zapis o vašem razmišljanju. Lahko tudi o vašem izletu gora. Če bo vaša kolumna objavljena v sredini kolumni, boste prejeli knjižico.
Kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si.
Več najdete tukaj.