»Nočem se še posloviti. Ostani z mano,« je pričel, ko je opazil, da se ji mudi.
»Nimam časa,« je pričela neosebno.
»Plačal sem ti. No, saj ni pomembno to. Želim si biti v tvoji družbi,« je pričel.
»Res ne vem, zakaj,« je rekla.
»Ker si tako lepa. Nisem še srečal tako lepega dekleta,« je dejal naravnost.
»Nisem za te igre, verjemi. Raje pojdi,« mu je rekla.
»Ne morem, očarala si me,« je vzkliknil.
»Nikar ne pričakuj česa od mene, ne morem ti dati ničesar,« mu je takoj povedala.
»Vsaj poskušaj biti prijazna z mano,« je prosil.
»Saj sem! Verjemi, to, da sem tu s tabo mi ni po godu. Tu sem le zato, ker sem prijazna,« je pričela.
»Ostani še malo, pojdiva na sprehod,« je prosil.
»Res ne vem. Ne vidim razloga, zakaj bi bila skupaj. Tujec si in tako naj ostane. Nisem vajena živeti z drugimi, najraje sem sama, tega ne bom spremenila,« mu je razložila.
»Poskusi, prosim. Nočem te izgubiti,« jo je rotil.
Vdala se je in počasi sta odšla. Pot ju je nesla do potoka, ki se je počasi zlival v veliko reko. Tam sta sedla v travo in molčala.
»Poroči se z mano,« je prekinil tišino.
»Saj ne misliš resno,« ga je pogledala.
»Povsem resno,« je dejal.
Zastrmela se je v mladeniča, ki je bil za glavo manjši od nje. Bil je nekoliko debelušen, imel je srednje dolge rjave lase, okrogel obraz in prevelik nos.
Diana je vstala. Resno ga je gledala, nato mu je rekla: »Bolje, da ne prihajaš več v mesto. Drži se doma, poroči kako rdečelično damo!« Obrnila se je in stekla stran.
Patrik je nekaj časa sedel. Strmel je v potok in srce mu je napolnila žalost. Le kaj je mislil? Da bi taka lepotica želela njega? Vedel je, da ni lepotec, toda imel je nekaj, kar je Diana ljubila. Denar. Upal je, da bi jo vsaj to premamilo. Odločil se je, da bo poskušal. Mogoče bi mu lahko celo uspelo.
Diana je še tistega dne obiskala Suzano. Vstopila je v velik hodnik javne hiše. V njej je vladalo zatišje. Vreme je bilo prevroče, da bi čez dan prišlo veliko obiskovalcev. Hiša se je pričela polniti šele pozno zvečer. Suzana je sedela v salonu skupaj z dekleti in se hladila z limonado. Presenečeno se je zazrla v Diano.
»Kaj te je prineslo?« je vprašala začudeno.
»Ne boš verjela, kaj se mi je zgodilo! Nek gospodič me je vprašal za roko,« se je zasmejala Diana.
»In?« je zanimalo Suzano, tudi ostala dekleta so prisluhnila.
Diana je sedla v prost naslonjač in vzdihnila: »Menim, da se mu blede! Povedala sem mu, naj ne hodi več sem, naj me pusti pri miru!«
»Zakaj le?« je bila začudena Suzana.
»Ker me poroka ne zanima, zato,« je vzkliknila Diana. Nato ji je vse povedala. Kako ga je okradla in kako ji je nato dvoril. Povedala ji je, da je bogataš, da ni lepotec in da do njega ne čuti ničesar.
»Neumna si, če ne izkoristiš priložnosti,« je bila ogorčena Suzana.
»Se ti meša? Jaz pa, da bi se poročila?!«
»Diana, ne boš večno mlada, ne boš večno mogla spati po starih podstrešjih, ne boš večno tako spretna. Misli vnaprej in si zagotovi lepo prihodnost. Z njim bi imela lepo in bogato življenje, ni nujno, da ga ljubiš,« ji je svetovala Suzana. Dekleta so se strinjala z njo.
»Suzana, ne verjamem, da bi bila sposobna storiti kaj takega. Bila bi ujeta,« je odkimala Diana.
»Premisli, dekle, leta tečejo!«
Diana se je teden dni izogibala glavne ulice. Zahajala je v gozd, posedala je ob potoku in premišljevala, kaj naj stori. Bila je še mlada, nikogar ni potrebovala, zakaj bi se poročila? Po drugi strani pa je vedela, da ima plemič dovolj denarja, da bi lahko sredi noči pobrala vrečo bogastva in odšla stran. Njemu se ne bi poznalo, njej bi se. Odločila se je, da sprejme ponudbo. Še vedno bi lahko odšla, kadar bi želela. Odločila se je, da bo sprejela izziv in preživela nekaj svojih dni kot plemkinja.
Že takoj, ko je naslednjega jutra odšla spet po ulici, ga je zagledala. Stal je ob vodnjaku in se oziral na vse strani. Ko jo je zagledal, kako stopa proti njemu, se mu je oddahnilo. Stopil je nekaj korakov proti njej.
»Bil sem prepričan, da te nikoli več ne bom videl. Kje si bila vse dni?« je hitel.
»Nikjer,« je skomignila z rameni. Njegov govor je ni ganil. Bilo ji je popolnoma vseeno, kaj on čuti.