»Si premislila? Se boš poročila z mano? Imela boš vse,« je začel.
»Bom,« je kratko rekla.
Zasijal je od sreče: »Res?«
»Ja, bom, toda vedi, da te ne ljubim. In ne vem, koliko časa bom ostala pri tebi,« je rekla.
»Popolnoma vseeno mi je. Če mi boš podarila nekaj svojih dni, bom srečen,« je pričel.
»In nikoli ne bom oblečena, kot kuhan rak,« je pričela.
»Ne razumem,« je odkimal zmedeno.
Razložila mu je svoj pogled na visoke dame in zasmejal se je.
»Prav imaš! Ne boj se, v nič te ne bom silil. Sedaj pa bi te prosil, da mi daš en dan časa. Starše bom pripravil na mojo poroko. Jutri ob istem času te pridem iskat. Odpeljal te bom na moj dom,« je pričel.
»Kakor koli že,« je mirno rekla in odšla.
Patrik je nekaj časa gledal za njo. Ni mogel verjeti, da je lepa tatica sprejela njegovo ponudbo. Bil je srečen in odhitel je domov, kjer je poročal o bližajoči se poroki.
Starša sprva nista bila kaj prida navdušena nad njegovo odločitvijo.
»Patrik, ne vem,« je odkimala mati.
»Brezdomko boš oženil?« je bil začuden oče.
»Njo ali nobeno,« je trmasto povedal Patrik.
»Tvoje življenje je, sin,« sta nato ugotovila in mu dala proste roke.
»Sicer pa imaš prav. Če jo ljubiš, potem boš srečen. Nikjer ne piše, da je dekle slabo,« je na koncu ugotovila njegova mati.
Naslednjega dopoldneva jo je pripeljal na dvor. Oče in mati sta začudeno zrla v lepotico. Bila jima je všeč. Diana pa se za njiju ni kaj dosti menila. Opazovala je velik in bogato opremljen dvorec, nato je sedla na zofo in jih gledala.
»Torej ti si ukradla Patrikovo srce,« je skušal biti prijazen njegov oče.
»Dobrodošla,« je prikimala mati.
Diana je bila presenečena nad njihovo prijaznostjo. Ni bila vajena, da bi jo bogati ljudje tako prisrčno sprejeli. Očitno je bil Patrik iz dobre družine. Kasneje je izvedela, da je edinec, da bo podedoval vse, da je zelo učen. Bila je navdušena nad njegovim znanjem, nad njegovim bogastvom.
»Do poroke bi rada živela tako, kot sem doslej,« mu je rekla kasneje, ko sta bila sama.
»Prav,« se je strinjal Patrik. »Jaz pa bom uredil vse potrebno, da bo poroka čim prej!«
Diana se je še za nekaj dni vrnila nazaj na ulico. Nekje v ozadju se je oglašala žalost. Je res prav ravnala, da je sprejela ponudbo? No, sicer pa lahko odide, kadar želi, to mu je tudi povedala.
Poroka je bila na njegovem dvoru. Diana je imela oblečeno lahkotno obleko, ki pa jo je nadvse motila. V njej se je počutila popolnoma nebogljeno. Čeprav je sprva Patrik začudeno pogledal, ko mu je povedala, da bo na poroko povabila vse iz javne hiše, je na koncu popustil. In tako je imela Diana ob sebi Suzano in njene delavke.
»Prav si storila,« ji je kimala Suzana. »Ne bo ti hudega!«
»Ne vem, kako dolgo bom zdržala. Bojim se, da sem se prenaglila. Do njega ne čutim ničesar, privabil me je le njegov denar,« je povedala Diana.
»To je dovolj,« je kimala Suzana. »Ljubezen sploh ni pomembna!«
Za Diano se je življenje spremenilo. Ves dan ni imela kaj početi. Hodila je po dvorcu in ga spoznavala. Najraje pa je bila za dvorcem, kjer je bil košat gozd.
S Patrikom sta imela ločeni spalnici. Diani je tako odgovarjalo in čeprav Patriku ni bilo po godu, se je s tem strinjal.
Nekoč je potrkal na njena vrata.
»Rad bi spal ob tebi,« je prosil.
»Zakaj?« je zanimalo Diano. Ležala je na postelji v spodnjem perilu.
»Zato, ker sem tvoj mož,« je odgovoril in jo požiral z očmi. Bila je nebeško lepa.
»Prav,« je prikimala.
Samo enkrat je spal pri njej, potem mu ni več dovolila. In tudi takrat, ko sta bila skupaj v postelji, ni do njega začutila ničesar. A bilo je dovolj, da se je Diani pričel večati njen trebušček.
In v času, ko je nosila otroka, se je nekoliko umirila. Ni več vse dni preživela v gozdu, ni več uhajala nazaj v mesto in se smukala okrog stojnic. Ostajala je v dvorcu in se pripravljala na novo življenje. Patrik je bil srečen, vsak dan je bil nasmejan, bil je prepričan, da se je Diana popolnoma spremenila.
Rodila je zdravega dečka. Poimenovali so ga Vasilij. Diani ime ni bilo kaj prida všeč, toda ni se obremenjevala s tem. Imela je popolnoma drugačne načrte.
Ko je imel deček nekaj več kot štiri mesece, je bila popolnoma prepričana v to, kaj želi. V dvorcu se ni počutila dobro, bilo je vse tisto, česar se je tako bala. Dvorec jo je dušil, pa čeprav je bil opremljen z bogastvom. Ampak bogastvo, ki ji je bilo tako lahko dosegljivo sploh ni imelo prave vrednosti.
Tistega večera je počakal, da so vsi zaspali. Nato je tiho stopila do zibelke in vzela v naročje sina. Potihoma je stopila iz dvora in s sinom v naročju je stekla proti mestu. In že takoj se je počutila bolje. Spet je imela na sebi preveliko srajco in strgane hlače, spet je bila svobodna. Uvidela je, da tako ne more, pa naj bi jo še tako prepričevali. Dvorec ni bil zanjo, njen dom je bila cesta, zvezdnato nebo in ne streha nad glavo.
Prišla je do javne hiše. Položila je malega dečka pred vrata in močno potrkala. Ko se je prižgala luč, je stekla stran in čakala. Vrata je odprla Suzana, zagledala je malega in ga stisnila k sebi. Nato se je ozrla okorg. Diana je stala v pol temi.
»Dobro ga čuvaj, sedaj je tvoj,« ji je rekla.
»Odhajaš?« je žalostno vprašala Suzana.
»Moram,« je prikimala Diana.
»Saj vem! Lepo se imej in za malega ne skrbi, imel se bo prav tako lepo, kot si se imela ti. In, Diana, najbrž mu bomo spremenili ime, tak lepotec ne more biti Vasilij!« ji je rekla Suzana.
Diana je prikimala in izginila v noč, Suzana je zaprla vrata, nato pa poklicala dekleta, da so prišla gledat lepega dojenčka. Imel je črne lase in popolnoma modre oči.
»Sin ceste potrebuje našo pomoč, dokler ne odraste in odide po poti matere,« je šepnila Suzana in pobožala po roki malega spečega fantka.