Nihče od ljudi, ki so imeli nekaj pod palcem, niso bili pripravljeni plačevati najemnine, ki jo je postavil.
Ko je videl mlado dekle, se je v njem nekaj prelomilo. Ko mu je povedala, da išče stanovanje zase in za dve leti starega sina, je vedel, da je nekaj narobe. Ko je videl njene žalostne oči, njen prestrašen pogled, je vedel, da ji bo omogočil lepše življenje. Ves čas, ko si je ogledovala stanovanje, je tuhtal, kakšno ceno naj reče. Ni vedel, koliko bi bilo zanjo preveč. Ni vedel, koliko bi lahko dala. Potem je bleknil znesek, ki se mu je zdel res smešen. In dekle je veselo prikimalo. Stanovanje ji je dal skoraj zastonj. Če je samo pomislil, da se je mesec dni nazaj z zadnjim ponudnikom kregal, ker je hotel zgladiti najemnino za sto eurov!
Pogledal je na cesto. Proti hiši je stopala Danica, z eno roko je držala malega otroka, z drugo pa srednje velik kovček. Bila je nasmejana, stopala je lahkotno proti novemu domu.
Bruno je počasi vstal in ji odšel naproti. Ni mu bilo žal. Hiša je bila tako tiha. Prav prileglo se bo malce otroškega smeha. Pa tudi Danica je bila zelo simpatično dekle.