Tik ob Sori, na koncu Žabje vasi, boste našli hišico, ki je od daleč videti kot bi bila vzeta iz nekega drugega časa. Majhna okenca skrivajo notranjost, v kateri živita Mako Sajko in mačka. Lahko je tudi maček, nisem vprašala, kajti ves čas, kar sva z Makom kramljala, je dremuckal(a) na stolu. Pred leti, ko je še, ves navdušen, izdeloval čoln (leseno ogrodje še zmeraj počiva pod hišo), je bilo tam okoli bolj živahno, takrat so v hiši živele še hčerke in Desa.
Njegova življenjska pot, ki je te dni zaokrožila okoli številke 88, je bila tesno povezana s filmom. Badjurova nagrada za življenjsko delo v kinematografiji je bila ena zadnjih, ki jo je prejel leta 2009.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil med vodilnimi dokumentaristi pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi, ki so bili, vsi po vrsti, odraz tistega časa, so burili duhove ne le v Jugoslaviji, odmevali so po vsem svetu. Pred nobenim izzivom se ni ustavil, pred tabuju je zamahnil z roko, njegovo budno oko je nenehno odkrivalo skrite skrivnosti človeka in družbe nasploh.
Že takrat so tovarne zastrupljale okolico, zato je nastal kratkometražni film (Strupi, 1964), podiral je navidezne in prave meje (Kje je železna zavesa?, 1961), z vso tenkočutnostjo im senzibilnostjo je zabeležil izpovedi ljudi, katerim sorodniki so naredili samomor (Samomorivci, pozor!, 1967), pogumno se je lotil prostitucije (Slavica exception, 1971) in neokrnjene narave v vsej svoji lepoti (Turnir pri Šumiku, 1965).
Še zmeraj živite v Žabji vasi?
Čutim se Poljanca, rad sem tukaj, kjer sem našel zatočišče in mir. V času osamosvojitvene vojne smo sicer živeli v Ljubljani, v bloku, kjer je bilo v kleti na tone municije. Pribežali smo v Žabjo vas, od tu ne grem nikamor drugam.
Ste že celo življenje povezani z režijo?
Po študiju v Ljubljani na AGRFT sem odšel študirat Beograd. Specializacijo sem opravljal pri profesorju Vorkapiću. Takrat sem spoznal, da ni samo igrani film pravi film. Dokumentarni film je nekakšen preizkus znanja, če zmoreš več. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem sodeloval pri filmu režiserja Františka Čapa Vesna (1953), kasneje sem bil asistent režije pri filmu Dolina miru (France Štiglic, 1956). Kot asistent sem pomagal pri kar nekaj filmih tistega časa, hkrati pa so se mi misli in srce vračale k dokumentarcem.
Takrat je bila Jugoslavija znana po vsem svetu, da ima najboljše tovrstne filme, režiserji ste se znali pošaliti tudi na račun države in njenih problemov?
Ponosen sem, da sem posnel prvi ekološki film pri nas in v Evropi. Še danes me sprašujejo, kako to, da sem se ga lotil, ker tematika takrat sploh še ni bila aktualna. To je bil film brez besed, zgolj slika. Vse skupaj je bilo precej drzno zastavljeno, a povsod, kamor sem prišel, sem dobival nagrade, film je bil celo zmagovalec festivala v Karlovih Varih.
Ob filmu o samomorilcu nas stresa mraz …
Že takrat, pred davnimi leti, smo bili prvi v Evropi po številu samomorov med mladimi. S tem se nisem mogel sprijazniti. Stopil sem do dr. Milčinskega,ki je bil edini, ki je o tej pereči problematiki naredil več študij. Posvaril me je, da naj se pazim, ker se o samomorih ni smelo govoriti na glas, pa sem bil gluh za nasvete, vztrajal sem, na vso srečo. Ko je bil film nagrajen v Beogradu, so o njem novinarji pisali več kot o filmu o Titu. Pisanje pa oblasti ni bilo po volji, povabili so me na zaslišanje, na srečo pa mi je pomagal dr. Milčinski, da ni bilo kaj hujšega.
Vaši filmi so se izkazali za zelo družbeno kritične, je bil takšen vaš namen?
Vsak umetnik želi, da ga opazijo, oziroma, da se o njegovem delu govori. S filmi sem imel kar nekaj problemov zaradi cenzure. Zanimivo pa je, da pa film Slavica exception, kjer prikazujem mlado prostitutko, ni šla nikomur v nos.
Film Narodna noša je bil eden vaših zadnjih filmov, v njem pa ste na humoren način prikazali razvoj noše. Film pa so prepovedali. Zakaj?
Tega nihče ni razumel, niti jaz ne. Tudi cenzurna komisija ni hotela podati odgovora. Ob velikem razočaranju nad dogodki okoli Narodne noše, nisem imel več volje ustvarjati. Veste, ni prijetno živeti v strahu, da ti film, v katerega vložiš znanje, delo, inovativnost, ljubezen, prepovejo javno predvajati.
Tako sem se odzval na klic Sekretariata za kulturo, ki me je povabil k ustanavljanju šolske televizije.
Ogromno kinodvoran se zapira zaradi velikih kino centrov, vas ob tem boli srce?
Po celi Evropi so razna filmska gledališča, ki slovijo tudi po obiskih filmskih avtorjev, to je prav posebna filmska kultura. Slovenija pa je preprosto zaostala, nerazvita glede tega. Kot bi tudi nam šlo povsod zgolj in samo za denar.