Opomnil me je, da pozabimo na čarobnost, ki je vse okrog nas, na čarobnost, ki smo jo kot mali princ in mala princeska opazili v vsem in v vsakomur. Pozabimo na svetlobo, ki je v nas. Pozabimo kaj pomeni imeti iskrice v očeh. Ne opazimo več lepot, ki nas obdajajo. Pozabimo na majhne radosti, pozabimo živeti in kar je najhuje, pozabimo, kako neverjetna bitja smo v svojem bistvu.
Pozabimo, da bistvo življenja ni v stalni zaskrbljenosti, temveč v tem, da ga uživamo. Pozabimo, da življenje ni mišljeno kot resna izkušnja, temveč kot dogodivščina. Pozabimo na to, kaj pomeni biti igriv in norčav, kako se brezskrbno smejati. Pozabimo, da so vzponi in padci del življenja in da imamo moč, da po vsakem padcu vedno znova vstanemo. Pozabimo kaj pomeni vztrajati, kaj pomeni si nečesa resnično želeti in se iskreno veseliti, ko se želja izpolni. Pozabimo upati in zaupati, da bo vse tako, kot mora biti. Pozabimo sanjati in verjeti, da čudeži obstajajo in zato zanje niti ne prosimo več.
Pozabimo, da nam vsak dan prinaša priložnost za nekaj novega in nekaj neznanega. Pozabimo, da ne vemo vsega, kar se bo zgodilo, saj postanemo ujetniki družbenih norm, svojih preteklih izkušenj, omejujočih prepričanj in nenehnih skrbi za prihodnost. Zato verjamemo, da že vnaprej vemo vse odgovore in pozabimo pomen reka »poskusiti ni greh.« In ob tem pozabimo, kaj pomeni biti tukaj in zdaj, kaj pomeni užiti sedanji trenutek in ne ostati v preteklosti ali hiteti v prihodnost. Pozabimo kako nesmiselno je iskanje rešitev za prihodnje težave, ki se sploh še niso zgodile. Pozabimo kako se prepustiti toku življenja in samo biti. Želimo poznati vse odgovore, a pozabljamo, da jih ne potrebujemo vedeti.
Pozabimo kaj pomeni sebe postaviti na prvo mesto. Pozabimo kako poskrbeti zase in svoje potrebe. Ne, to ni egoistično dejanje. To je dejanje nekoga, ki se zaveda, da lahko daje le to, kar ima v sebi. Otroci so tako iskreni, čistost je del njihove biti, zato lahko iskrenost tudi dajejo. Iskrenost, ki včasih tudi boli. Zato se naučimo stvari »zavijati v celofan«. Ne le v odnosu do drugih, temveč tudi do sebe. Naučimo se igrati, naučimo se živeti tako, da bodo drugi zadovoljni z nami, da bomo izpolnili njihova pričakovanja in zadovoljili njihove potrebe. In pri tem pozabimo nase. Pozabimo kaj pomeni izraziti svoje želje. Nekaj, kar smo kot mali princ in mala princeska znali. Pozabimo na iskrenost do sebe in da je namen življenja tudi v tem, da najdemo srečo zase in ne le v tem, da trpimo ob tem, ko naredimo vse kar je v naši moči, da bi jo našli drugi. Pozabimo tudi, kako srečo najti v majhnih stvareh. V stvareh, ki so nam kot odraslim samoumevne, otrokom pa magične.
Zato mali princ in mala princeska, danes bodi kot otrok. Dovoli si biti igriv in norčav. Dovoli si biti tukaj in zdaj. Dovoli si pozabiti na pretekle izkušnje, na notranjega saboterja, na skrbi. Dovoli si poskusiti in vztrajati. Dovoli si sanjati. Dovoli si resnično živeti. Pa čeprav le za en dan.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.