Napotil se je do avtobusne postaje. Imel je srečo, avtobus je v kraj, kjer je živel peljal čez dobrih deset minut. Sedel je na klop in čakal. Bil je nemiren. Nazadnje je videl očeta pred dobrim mesecem dni. Zdel se mu je utrujen in zaskrbljen, pa ni povedal, kaj je narobe. Oče je verjel v njegovo nedolžnost, obiskoval ga je, kadar je imel čas. Vlival mu je upanje in ga v težkih trenutkih skušal tolažiti. Sedaj je bil čas na Oliverju. Bil je prepričan, da bo očetu povrnil za njegovo dobroto.
Vožnja do njegovega malega kraja je prehitro minila, pa čeprav so se vozili skoraj poldrugo uro. Le s težavo je stopil iz avtobusa. Vedel je, da ga oče pričakuje šele čez mesec dni. Ker se je lepo obnašal, so ga spustili prej.
Počasi se je odpravil skozi mesto. Oziral se je okrog. Ni se dosti spremenilo. Tu in tam je zrasla kaka nova hiša, v glavnem pa je bilo isto, kot deset let nazaj. Ustavil se je pred veliko garažo, kjer so popravljali avtomobile. Stisnilo ga je pri srcu. Na vratih je bilo obvestilo, da je zaradi bolezni delavnica do nadalnjega zaprta. Vzpel se je po stopnicah za delavnico in pritisnil je na zvonec. Čakal je. Kar nekaj časa je minilo, da je zagledal znan obraz. Oče se je nasmehnil in mu odprl vrata.
»Sin, si že doma?« je vprašal in ga objel.
»Kaj pomeni napis na delavnici?« je vprašal Oliver.
»Imel sem operacijo. Saj sedaj je že bolje,« je priznal oče.
»Nikoli mi nisi povedal, da si bolan,« je rekel.
»Nisem te hotel obremenjevati še s tem,« mu je razložil oče.
»Kar se tiče tebe, ni breme,« mu je dejal Oliver in ga še enkrat tesno objel.
»Pridi noter, marsikaj se morava pomeniti,« mu je velel oče.
Po desetih letih je Oliver spet stal v domači hiši. Oče ni spremenil ničesar.
»Če bi vedel, da boš prišel, bi pripravil kosilo,« je začel.
»Jaz ga bom,« se je ponudil Oliver. »Kar nekaj časa je minilo, odkar sem nazadnje kuhal. Saj mi boš pomagal?«
Oliver je bil ves čas zadržan in zamišljen.
»Sin, kaj je?« ga je vprašal oče, ko sta jedla.
»Ne vem,« je zmajal z glavo. »Bojim se, dolgo časa nisem živel.«
»Vse bo dobro,« mu je dejal oče in se spodbudno nasmehnil.
»Še vedno živi tu?« je nato vprašal Oliver. Odgovora se je bal.
Oče je takoj vedel, po kom sprašuje. Po dekletu, zaradi katerega je sedel.
»Mery se je preselila pred petimi leti. Poročila se je drugam,« mu je pojasnil oče.
Oliver si je vidno oddahnil. Ni si želel srečanja z njo. Najbrž je bila še vedno tako hudobna in brezsrčna, kot pred desetimi leti.
»Pa Cindy? Kako je?« je vprašal Oliver.
»Tu je,« je kimal oče. »Lahko jo boš obiskal. Vesela te bo!«
O tem je Oliver dvomil. Ni bil še pripravljen, da bi se srečal z dekletom, ki ga je nekoč ljubil. Naj počaka še nekaj časa.
Že takoj naslednjega jutra se je podal v delavnico. Bila je zaprašena in neurejena. Razgledoval se je okrog in premišljeval je, kje naj sploh začne.
»Veliko dela bo, če boš hotel urediti vse,« mu je dejal oče.
»Zmogla bova,« je bil Oliver trdno odločen.
Pospravljanje in urejanje delavnice mu je vzelo skoraj štirinajst dni časa. Delal je od jutra do večera, očetu ni pustil, da bi mu pomagal.
»Storil si dovolj. Sedaj je vrsta na meni. Počivaj,« mu je ukazal.
Tako je oče kuhal kosilo, Oliver pa se je vrgel v delo.
»Se spominjaš, kako je ob nedeljah vedno dišalo iz pečice? Se spominjaš vonja piškotov?« je nekega večera zasanjano dejal oče. Govoril je o njej, o svoji ženi.
Oliverja je stisnilo pri srcu. Seveda se je spominjal. Vse je bilo še živo, pa čeprav je bila njegova mati mrtva že dvanajst let.
»Bila je najboljša mati,« je dejal Oliver zamišljeno.
»Bila bi ponosna nate, sin,« mu je dejal oče in ga mehko pogledal.
Delavnica je bila po dveh mesecih končno spet odprta. Oliver je čakal prve stranke. Počasi so pričeli prihajati. Večina le iz radovednosti, kakšen je sedaj.
»Torej si prišel nazaj?« ga je vprašal vaški mesar.
»Da,« je prikimal Oliver.
»No, potrebovali smo nekoga, kot si ti. Sedaj bodo avtomobili spet čisti in popravljeni. Pogrešal sem vašo delavnico,« je iskreno povedal.
Oliver je prikimal. Bil mu je hvaležen za te besede. Nikoli ni zares izvedel, kaj so takrat menili ljudje. So verjeli, da je kriv ali so vedeli, da je nedolžen.
A kmalu se je izkazalo, da je bilo tisto drugo. Ljudje so prihajali, vsi so bili do njega prijazni.