»In potem? Se je oče vrnil?« je vprašal Sergij.
»Ne, ni ga bilo nazaj. Bil je pogrešan, nikoli ga niso našli. Mati je čakala in upala. Ko mi je bilo osem let, pa se je ponovno poročila. Takrat so ostali otroci odrasli in odšli. Le jaz sem bila še premajhna in ostala sem z materjo. Le jaz sem dobila očima, ostali so bili dovolj veliki, da so si sami služili kruh in si ustvarjali svoje družine. Domov so prihajali vse bolj poredkoma. Sicer pa z brati in sestrami nikoli nismo bili preveč navezani. Preveč let je bilo razlike med nami.«
»In očim?«
»On je bil prijazen. Mama je bila srečna, večkrat je rekla, da je pretrpela že dovolj, da ima zadosti in da si zasluži srečo.«
»Vas je očim sprejel?« je vprašal Sergij.
»Oh, pa še kako! Najprej je bil le zelo prijazen do mene, potem me je večkrat božal po laseh, nato si je dovolil še več,« je rekla in njen pogled je bil jezen.
»Pa vaša mati? Je vedela?«
»Mislim, da je, toda zakrivala si je oči. Tako zelo si je želela srečo, da ni hotela opaziti resnice, ki je bila kruta. Preveč kruta. Očim je bil vse več časa pri meni v postelji. Ko je mati zaspala, je redno prihajal k meni. In jaz? Mar naj bi vedela, kaj počne?! Stara sem bila osem let in nisem vedela ničesar. Molčala sem in bila prepričana, da je pač takšno življenje. Kako naj otrok, neuki otrok, pri osmih letih sploh kaj ve? Z mano se nikoli niso pogovarjali,« je odkimavala z glavo.
»Kako dolgo je to trajalo?« je vprašal Sergij.
»Do mojega trinajstega leta. Noč za nočjo, leto za letom. Si predstavljate gospod zdravnik? Si sploh lahko predstavljate?!«
»Bova nadaljevala?« je vprašal, ko je videl, da je postala jezna in razburjena.
»Da! Tu nočem ostati. Morava naprej. Čimprej morava mimo,« je hitro odgovorila.
»Prav, potem povejte, kaj se je zgodilo, ko ste imeli trinajst let,« je kimal.
»Zanosila sem. Z njim, seveda. Povedala sem materi. Jokala je in kričala. Potem mi je dala težke vreče, polne peska. Nosila sem jih gor in dol, gor in dol. Ves dopoldan. Dokler ni šlo naprej. Takrat ga je spodila. Prvič mu je rekla, naj gre, prvič mu je rekla, da ga noče več videti. Prvič se je postavila zame. A bilo je prepozno. In zanjo in zame. Očim pa je znorel. Kričal je, da nikamor ne bo odšel. Tepel jo je in tepel, dokler je še lahko jokala. Potem jo je vrgel ob tla. Z glavo je priletela ob mizo in bilo je konec. Mati je umrla, njega so odpeljali. Pa mene tudi. V zavod. Nihče ni hotel skrbeti zame. Vsi so imeli svoje skrbi in svoje opravke, kaj bi jim bila jaz. Le v napoto, najbrž.«
»In potem?« je vprašal Sergij.
»Bila sem v zavodu, tam sem delala, imela sem hrano in posteljo. No, najbrž mi je bilo tam lepo. Tista leta so hitro minila. Dopolnila sem osemnajst let in pričela delati v gostilni. Bila sem lepa mladenka. Opazil me je marsikdo. Tudi on. Županov pomočnik, nagnusen star dedec! Ni in ni mi dal miru. Ves čas je bil ob točilni mizi in me požiral z očmi. Nekoč je ostal in čakal, da sem končala z delom. Bil je pijan in njegov pogled je bil hudoben. Bala sem se ga, toda nikogar ni bilo, da bi ga lahko prosila za pomoč. Sledil mi je, ko sem odšla proti domu. Takrat sem živela v majhni sobici v strešnem stanovanju. Prvič, da sem imela nekaj svojega. Sledil mi je in me pri parku prijel za roko. Nikogar ni bilo. Še dobro se spominjam, da je bila takrat cesta prazna. Bilo je tako, kot da so se vsi zaklenili in obrnili hrbet. On pa je planil po meni. Upirala sem se in pričel me je tepsti. No, potem je pa opravil še tisto. In me pustil tam. Kako sem prišla domov, ne vem. Mislim pa, da sem takrat premišljevala, da bi skočila skozi okno in za vedno zaprla oči. Pa nisem. Naslednjega dne sem odšla nazaj v službo. In tudi on je prišel in se smejal ter me gledal. Bila sem prestrašena in ranjena kot žival. Nisem vedela, kaj naj storim. Pobegnila sem iz mesta, ko se je tistega dne pripetilo drugič, da mi je sledil in me posilil.«
»Težko je bilo, verjamem. A preživeli ste, močni ste, Gabrijela,« je dejal Sergij toplo.
»Življenje? Ne, ne, gospod zdravnik. Takrat nisem več živela. Le lebdela sem. Če bi živela, potem bi se najbrž zlomila, potem najbrž ne bi mogla več. Koliko lahko človek prenese? Človeški um je preveč razvit, da bi prenesel kaj takega brez posledic. Žal imamo spomin, žal. No, jutri bova nadaljevala. Pred mano je le še lep del zgodbe mojega življenja. Saj se strinjate, gospod zdravnik, kajne?« je rekla Gabrijela in vstala.
Prikimal je: »Pospremil vas bom!«
Skupaj sta počasi odšla nazaj do njene sobe. Pred vrati se je ustavila.
»Ne bi šla v sobo. Veliko raje bi šla sedet v zimski vrt. Saj je še vedno, kajne?« je vprašala in ga pogledala.