Pripravil je lahko večerjo, nato pa je poiskal sina.
»Si naredil nalogo?« ga je vprašal, ko so skupaj večerjali.
Darko je odkimal.
»Potem jo bova zdajle,« je mirno dejal Tomaž.
Ko so pojedli, je pospravil mizo, Janja je vzela vrečko čipsa in se je umaknila v dnevno pred televizor, Tomaž pa je delal v kuhinji nalogo z Darkom.
Ko ga je spravil spat, se je pridružil Janji v dnevni. Prazna vrečka čipsa je ležala na mizi, Janja je strmela v ekran.
»Zakaj se ne ukvarjaš z njim?« je vprašal.
Začudeno ga je pogledala. »Misliš, da me kaj uboga? Vseeno mu je, kaj rečem,« je zamahnila z roko.
»Potem bi se morala bolj potruditi. Zakaj pa mene vedno uboga,« je pričel.
»Zato, ker ste očetje drugačni,« je povedala.
Ostal je tiho, pa čeprav bi najraje eksplodiral, ji povedal vse, kar mu je že dolgo ležalo na duši.
Janja je zadremala na kavču. Ko se je prebudila, je imela popolnoma suha usta. Odmajala se je do kuhinje in popila kozarec vode. Nato je poškilila na uro. Bila je nekaj do polnoči. Tomaž je že spal v spalnici, ni je budil, ko je zadremala v dnevni. Kar pa ji je ugajalo, tako se je izognila ljubljenju z njim. Niti to ji ni več dišalo. Ni se mogla spomniti, kdaj sta nazadnje odšla skupaj v posteljo in se ljubila. Ah, pa saj je vseeno!
Naslednjega jutra je Tomaž vstal prvi, tako kot vedno. Zbudil je sina in skupaj sta pojedla, se uredila in nato ga je peljal v šolo. Pred šolo mu je dejal: »Darko, veš, da te imam rad, kajne?«
Darko je začudeno pogledal očeta in prikimal.
»Sedaj pa le steci v šolo!«
Tomaž se je odpeljal do svoje službe, ki je bila od njegovega kraja oddaljena slabih petnajst minut. A tokrat se ni posvetil poslu, odšel je v sosednjo pisarno, kjer je delal njegov sodelavec Leon. Z njim je večkrat odšel na pijačo, počasi sta postala prijatelja in se pogovarjala o vsem.
»Tomaž, danes si pa zgoden,« ga je pozdravil Leon izza svoje mize. Zatopljen je bil v računalnik.
Tomaž je sedel in zamišljeno pogledal skozi okno.
»Zamišljen si. Nekaj je narobe. Janja?« je vprašal Leon previdno.
Tomaž je prikimal.
»Pridi. Danes se mi tako ne da delati. Greva v kavarno na kavo!«
Odšla sta iz firme v najbližji kafič, kamor sta redno zahajala. Zjutraj gostov še ni bilo. Le tu in tam se je kdo ustavil na kavo in odšel dalje. Imela sta mir. Sedla sta za mizo v kotu in naročila kavo.
Tomaž je molče mešal kavo, Leon je čakal, kdaj bo spregovoril.
»Nisem si predstavljal takšnega zakona,« je naposled dejal.
»Vsi imamo napake, ki so na začetku nevidne,« je poskušal Leon.
»Ni to. Janja je postala drug človek. Popolnoma se je spremenila, nima volje, vse ji je brez pomena, ne vidi me več,« je pričel.
»Sta se pogovorila?« je zanimalo Leona.
»Večkrat sem poskušal, toda njen pogled je bil vedno odsoten. Nima smisla,« je odkimal z glavo.
»Če imata težavo, se bosta o tem morala pogovoriti, pred ne bo prepozno. Molk le oddaljuje, saj veš,« je pričel Leon.
»Mislim, da je že prepozno. Janje ne ljubim več,« je resno dejal Tomaž.
»Si prepričan? To so velike in nevarne besede,« ga je posvaril Leon.
»Prepričan sem,« je pokimal.
»Povej, kaj te na njej tako moti,« je vztrajal Leon.
»Vse? Imaš ves dan čas?« se je nasmehnil žalostno Tomaž.
»Imam,« je odvrnil Leon in se naslonil nazaj.
Tomaž mu je govoril o njej. Povedal mu je, kako je bilo, ko sta se spoznala. Da mu je takoj ugajala. Bila je urejena, nasmejana, polna energije, polna načrtov. Bila je nežna in ljubeča. Vedno je z zanimanjem poslušala njegovo opisovanje delavnega dne, mu pomagala pri težavah, mu svetovala. Vedno, ko je prišel domov, ga je čakalo kosilo in pospravljeno stanovanje. Vedno je bila urejena, imela je naličen obraz in oprijete hlače. Rad je prihajal domov, v službi jo je pogrešal in hrepenel po njej. Zvečer sta se ure in ure pogovarjala, nikoli jima ni zmanjkalo idej, nikoli jima ni zmanjkalo besed. Bila sta prava prijatelja.
Potem sta se poročila. Prvih nekaj mesecev je bilo sanjskih. Janja je cvetela, bila je lepa kot še nikoli. Kmalu je izvedela, da je noseča in sprva je bila na vlogo mamice zelo ponosna. Skupaj sta kovala načrte, kaj vse bodo počeli, ko bo prišel še ne član.