»Čez pol ure imate primer Mohorič na sodišču, pred kosilom imate sestanek z gospodom Hren, po kosilu naj bi imeli sestanek s stranko, toda stranka se je opravičila in prosi za kak drug datum. Kar pa sem že uredila tako, da bo prav vam.«
»To je vse?« je vprašala Hermina.
Tajnica je prikimala.
»Prav, potem bom danes tu le do kosila. Če bo kdo klical za popoldan, sem nedosegljiva, imam nujen opravek,« je velela tajnici.
Ker je imela pred sodiščem še nekaj časa, je klicala v svoj rodni kraj na socialni urad. Povedala je svoje ime in da kliče zaradi sestre. Vezali so jo naprej. Oglasila se je ženska, ki jo je klicala zjutraj.
»Danes popoldan sem lahko tam,« je resno rekla Hermina.
»Aha, gospa Hermina Brezek,« je takoj prepoznala njen glas.
»Okrog četrte ure bom pri vas,« je nadaljevala Hermina.
»Joj, gospa, bi šlo prej? Uradne ure imamo le do petnajstih,« je vprašala socialna delavka.
»Saj se šalite, kajne? Sploh veste, s kom govorite? Vam še vedno ni jasno, da nimam časa na pretek? Imate srečo, da imam danes prosto popoldne. Če ne morete počakati do četrte ure popoldan, prav, potem nič. Pokličite v odvetniško firmo Jovan, Brent in Brezek in moja tajnica vam bo sporočila, kdaj se lahko vi oglasite pri meni,« je zarohnela Hermina in odložila. Kaj takega? Da niso niti toliko predani svojemu delu, da bi včasih počakali kako minuto dlje?! Najbrž menijo, da so mali bogovi, se je jezila Hermina. Sama je vse dni preživela v službi in ni razumela ljudi, ki so hodili v službo le zaradi denarja.
Na hitro je preletela še zapise, ki naj bi jih potrebovala čez nekaj minut na sodišču. Počasi je vstala, pograbila papirje in se odpravila do vrat. Tajnica jo je zaustavila z besedami: »Klicali so iz centra za socialno delo. Gospa lepo prosi, če se lahko oglasite danes ob četrti uri. Pravi, da bo počakala tudi kako minuto dlje, če bo treba!«
Hermina se je zadovoljno nasmehnila: »Lepo! Povej, da bom prišla danes popoldan, točne ure ne morem povedati!«
Po kosilu se je Hermina odpeljala proti domačemu kraju. Za sestro ji ni bilo popolnoma vseeno, bila je radovedna, kaj je narobe in tudi nekoliko zaskrbljena.
Nekaj čez četrto uro se je pripeljala do stare stavbe, kjer je bil center. Zaklenila je svoj mercedes in se odpravila po stopnicah v tretje nadstropje. Pri okencu za informacije so jo napotili do pravih vrat. Odšla je po dolgem hodniku do zadnjih vrat. Na majhni leseni klopi sta sedela dva dečka in prestrašeno gledala. Ni se preveč menila zanju, potrkala je in vstopila. Za pisalno mizo je sedela majhna starejša gospa z očali. Prijazno se je nasmehnila in jo dala roko: »Gospa Hermina, kajne?«
Hermina je prikimala in sedla: »Torej? Kaj je tako nujno?«
»S sestro najbrž nimate stikov, kajne?« je prijazno pričela. Opazovala je bogato oblečeno in urejeno pravnico.
»Ne, že kar nekaj časa je minilo odkar sva se videli,« je rekla Hermina.
»Torej, vaša sestra je doživela živčni zlom. Danes zjutraj so jo odpeljali v bolnišnico,« je pričela socialna delavka.
»Živčni zlom? Ona?!« je začudeno rekla Hermina. Kaj takega njej ne bi pripisala nikoli. Bila je svobodomiselna, optimistična, bilo ji je popolnoma vseeno za jutrišnji dan.
»Da, žal je res. Po smrti njenega moža je bilo z njo vse slabše, a upali smo, da si bo opomogla,« je pričela.
»Po smrti moža?« je bila Hermina zaprepadena.
»Niste vedeli?« jo je resno pogledala socialna delavka.
»Nisem. Kaj se je zgodilo?«
»Nesreča pri delu, bil je rudar. Ostal je sama,« je pojasnila.
»Pa otrok? Mar ni imela otroka?« se je spomnila Hermina. Novica jo je prizadela.
»Da, ima dva otroka. Gospa Hermina, imate dva nečaka. Stara sta šest in štiri leta. Lahko si predstavljate, kako sta prestrašena in izgubljena. Pred dvema mesecema sta izgubila očeta, sedaj je odšla še njuna mama,« je žalostno rekla socialna delavka.
»Jo lahko obiščem? Ste me zato klicali?« je spraševala Hermina.
»Ne bi bilo dobro. Vsaj nekaj časa ne, naj si nekoliko opomore. No, kot najbrž že sami veste, ste njena edina sorodnica. Otroka potrebujeta varstvo, nekoga, ki bi lahko skrbel za njiju dokler njuni materi ne bo bolje,« ji je pojasnila.
»Pa njun oče? Nima nobenih sorodnikov?« je zanimalo Hermino.
»Žal ne. Edina sorodnica ste,« je odkimala.
»Torej menite, da bi ju vzela jaz?«
Socialna delavka je prikimala.
»Saj se šalite?! Le kako? Nimam časa, ne znam z otroci. Poiščite koga drugega,« je odkimala Hermina.