»Nikogar ni. Če ju nočete, ju bomo dali v rejo,« je pojasnila.
»V rejo?« je ponovila Hermina.
»Da,« je prikimala.
»Premisliti moram. Če ne boste našli boljše rešitve me pokličite,« je hitela Hermina in vstala.
»Res tako menite? Otroka sedita zunaj. Povedala sem jima, da imata teto, da imata še vedno nekoga, ki mu ni vseeno, kaj se bo zgodilo z njima. Najbrž sta vas prepoznala. Naj vas ohranita v takem spominu? Kot nekoga, ki mu je bilo vseeno in ju je prepustil tujcem, medtem, ko njuna mati preživlja strašne muke?« je zvito rekla socialna delavka.
Hermina je sedla nazaj na stol. »Počakajte malo, to je izsiljevanje!«
»Ni izsiljevanje. To sta dve duši, dve ranljivi otroški duši in žal je trenutno odvisno od vas, kakšno življenje se jima obeta. Verjemi mi, rejništvo ne bi bilo dobro za njiju,« je resno rekla.
Hermina je molčala, nato je resno rekla: »Ne znam z otroci!«
»Ne skrbite, pokazala vam bosta, otroci so veliko bolj potrpežljiva bitja, kot mi odrasli,« je prikimala socialna delavka.
»Za koliko časa?« se je vdala Hermina.
»Samo toliko, da njuna mati ozdravi,« je olajšano rekla socialna delavka.
»Prav, pokličite ju noter,« je prikimala Hermina. Nato je zmajala z glavo. Niti v sanjah si ni predstavljala kaj takega. Njena sestra ji je pošteno zagodla!
Dečka sta vstopila in prestrašeno stala pred Hermino. Za hip sta se ji zasmilila.
»To je vajina teta. Nekaj časa bosta pri njej, verjamem, da se bosta imela lepo,« jima je sporočila socialna delavka.
Hermina se je rahlo nasmehnila in ju opazovala. Tudi dečka sta ocenjevala njen izgled.
»Malo si podobna najini mamici,« je spregovoril večji fant.
»Njena sestra sem. Ime mi je Hermina. Pa vidva? Kako vama je ime?« je vprašala.
»Jaz sem Dante, star sem šest let, on je Jakob, star je štiri leta,« je povedal starejši fant.
»Najbolje, da se kar odpravimo,« je rekla Hermina in vstala. »Je to vse? Mi morate dati še kaka navodila?«
»Nekaj papirjev morate podpisati, pomagala vam bom znositi njune stvari v vaš avto!«
Hermina je podpisala, da bo skrbela za nečaka dokler njeni sestri ne bo bolje, nato so odšli do njenega avta. Socialna delavka ji je pomagala in skupaj sta naložili velik kovček njunih stvari.
»To je tvoj avto?« je bil radoveden Dante.
Hermina je prikimala. Posedla ju je zadaj in ju privezala.
»Si daleč doma?« je spraševal Dante, Jakob je ves čas molčal.
»Ne tako zelo daleč,« mu je povedal Hermina.
»Zakaj te še nikoli nisva videla?« je spraševal dalje.
»Ker nikoli nisem imela časa,« mu je odvrnila.
Odpeljala je nazaj proti domu in se ves čas spraševala, kaj ji je bilo, da je sprejela nečaka. Le kam bo z njima? Kdo ju bo imel, ko bo ves dan v službi?!
Zapeljala je avto v veliko garažo in Dante je s široko odprtimi očmi vprašal: »Mar imaš tako veliko garažo?«
»Seveda ne. Ni samo moja, je od vseh, ki živijo v tej stavbi,« se je nasmehnila.
»Mi imamo leseno garažo,« je prikimal Dante.
Šele tedaj se je oglasil mali Jakob: »Mamica!«
Hermina se je obrnila nazaj in ju pogledala. Jakob je imel solzne oči in spreletelo jo je, kako ga mora biti strah. Odšel je s povsem neznano žensko v tuj kraj. Najbrž je bil prvič brez mamice.
»Ne boj se, Jakob! Vse bo še dobro. Nekaj časa bosta spala pri meni, ko bo vajina mamica zdrava, vaju bom takoj odpeljala k njej,« je nežno rekla Hermina. Najmlajši se ji je zasmilil.
Izstopila je in jima pomagala, da sta odpela varnostni pas. Zaklenila je avto in prijela velik kovček.
»Pomagajta mi, da ga spravimo na dvigalo,« jima je velela. Oba sta prijela za kovček in ji pomagala.
»Imaš dvigalo?« je vprašal Dante.
»Da, z njim se peljem do svojega stanovanja,« mu je razložila Hermina.
»Še nikoli se nisva peljala z dvigalom,« je povedal Dante.
Vstopili so in Hermina je pritisnila na gumb. Molče so se peljali navzgor, otroka sta navdušeno opazovala potek vožnje.
»Tu smo,« je čez nekaj trenutkov povedala Hermina, ki je odklenila vrata svojega velikega stanovanja.
»Tako veliko hišo imaš? In si tu sama? Se nikoli ne izgubiš?« je postavljal vprašanja Dante.