Irena je svojo žalost razkrila Poloni.
»Nikar se ne razburjaj. Premislil bo o vsej stvari in na koncu bo popustil,« jo je tolažila Polona.
»Pravi, da je čas za vnuke,« je rekla Irena in jo postrani pogledala.
Polona se je nasmehnila, nato odločno odkimala: »Nima prav! Vnuki bodo še nekaj časa počakali. Mogoče čez nekaj let. Eden, nič več.«
Minilo je kar nekaj časa. Irenina želja po otroku je naraščala, Jakob je še vedno ostal neomajen. Vztrajal je pri svojem, da je prestar, da nima več energije in da ne zna več. Polona je bila na strani Irene. Kadar sta se z Borom ustavila na kavi ali bila vabljena na kosilo, je Polona vedno zagovarjala Ireno.
»Nikar ne začni še ti! Dobro vem, da držita skupaj,« ji je žugal oče.
»Irena ima prav. In skrajni čas je, da dobim bratca, ki sem si ga vedno želela,« je govorila Polona napol v šali.
»Oh, ženske! Dokler se ne bom vdal, ne bo miru, kajne,« je zmajal z glavo Jakob.
Bor, ki je bil ves čas modro tiho, je spregovoril doma, ko sta bila s Polono sama.
»Ljubica, premišljeval sem. Morda je res že čas, da imava otroka,« je pričel in jo objel.
»Ne vem, Bor. Mislim, da še nisem pripravljena,« je dvomila vase Polona.
»To govoriš že kar nekaj let. Sedaj imava res vse, lahko bi imela otroka,« je povedal.
»Premislila bom,« je obljubila.
Najbrž se je bala ravno tako, kot njen oče. Bor in Irena pa sta si otroka želela. In večkrat sta jima povedala, da se vidi, da sta oče in hči. Jakob in Polona naj bi bila oba preveč trmasta.
Tistega dne je Polona hitela domov. Že zjutraj se je oblačilo in pripravljalo na nevihto, a upala je, da bo domov prispela še pravočasno, pred dežjem. Ko je odhajala, ji je postalo žal, da ni šla z avtom. Nevihta se je vse hitreje približevala in pospešila je korak. Od hiše do trgovine je imela pet minut hoje. V lepem vremenu ravno prav, da se je nekoliko razgibala in pretegnila.
Ko je zagledala svojo malo hišo, se je nasmehnila. Okolica je bila lepo urejena, le nekaj dni nazaj je bil pri njej vrtnar. Enkrat mesečno je prihajal in vedno uredil vsak kotiček. Vedela je tudi, da ko bo vstopila v hišo, bo le ta prijetno dišala po čistem. Ob torkih in petkih dopoldan je namreč imela čistilko, ki je pospravila in uredila vso hišo.
Bor bo presenečen, si je mislila. Prepričan je bil, da bo prišla šele pod večer. A dekle ji je naredilo uslugo in domov se je lahko vračala prej. V načrtu je imela izlet. Že dolgo se nista odpeljala nekam na slepo, poiskala prijetno gostilno, tam pojedla in se nato vrnila nazaj domov. Čas je že bil, da se odtrgata od doma, od dela in se odpeljeta nekam v neznano.
Da je bil Bor doma, je pričal njegov avto, ki je bil parkiran na svojem mestu. In imel je obiske. Irenin avto je bil parkiran tam, kjer je bil parkirni prostor za goste.
Polona je vstopila v hišo. Zadovoljno je pogledala okrog sebe. Čistilka je pospravila lepo, tako kot vedno. Ni slišala glasov, zato je vstopila v salon, kjer sta ponavadi sprejemala goste. A tam ju ni bilo. Niti ju ni bilo v zimskem vrtu. Odšla je v spodnje nadstropje. Včasih se je Irena ustavila pri njiju in se v družbi okopala v njunem bazenu, odšla v savno, ki je bila spodaj. A tudi spodnji prostori so bili prazni. Ostali so le še zgornji prostori. Polona se je povzpela po stopnicah. Bila sta tam. Bila sta v zgornjih prostorih…
Najprej je iz neba priletela le tu in tam kakšna kaplja dežja. Polone ni motilo. Hodila je počasi in strmela predse. Kaplje so bile vse gostejše, kmalu je pričelo močno deževati. Še uro nazaj jo je skrbelo, hitela je, da ne bi bila mokra. Tisti hip pa je dež padal nanjo, na njeno urejeno frizuro, na njene rjave lase. Kaplje so ji padale po obrazu, a je ni motilo. Padale so po njenem novem kostimu, pa ji je bilo vseeno. Stopala je počasi in brez vsake misli. Hodila je po ulici mimo izložb, mimo ljudi, ki so le začudeno strmeli vanjo. Nekateri so jo poznali na videz in se spraševali, kaj se ji je zgodilo, spet drugi je niso poznali in so le zrli v premočeno neznanko.
A sama niti ni vedela, kaj se z njo dogaja, kaj počne. Bila je v šoku. Hodila je in hodila po cesti skozi mesto. Kam gre, ni niti približno vedela. Le ubogala je svoje noge, ki so hotele čim dlje proč od njene hiše, od njega.
Ko je stopila mimo Davida s praznim pogledom, se je sprva le zamišljeno obrnil in jo opazoval. Nekaj trenutkov je premleval sam pri sebi. Naj jo pokliče, jo vprašala, če je dobro ali naj gre naprej in se za neznanko ne meni. A radovednost je bila močnejša.
»Gospa! Gospa, je kaj narobe z vami,« je zaklical za njo.