Maja in Mojca sta vriskali od navdušenja. Pomagali sta mi pri kuhi, ko pa je pozvonilo, nisem več obstajala. Vrteli sta se okrog Martina. Prinesel jima je darilo. Malenkost, vsaki plišastega medvedka in čokolado. Bili sta veseli. Do konca sem pripravila kosilo, Martin se je igral z njima v sobi.
Po kosilu sta bili ves čas zraven. Martin je bil srečen, tudi v meni se je nekaj prebujalo. Deklici pa sploh. Gledali sta ga kot boga.
Ostal je dolgo. Ko sta se odpravljali spat, jima je moral on povedati pravljico za lahko noč.
»Martin, boš še kdaj prišel?« je spraševala Maja in ga držala za roko.
»Ne boj se, miška. Vse večkrat bom pri vas, verjemi,« ji je zatrdil. Nato jo je objel in poljubil na lice.
Bi bil moški z grdimi nameni sposoben narediti kaj takega? Najbrž ne.
Odšla sva v dnevno sobo. Prijateljevala sva že tri mesece. Spoznala sem ga, vsaj upala sem, da ga poznam.
»Se še bojiš?« me je vprašal.
»Najbrž se bom vse življenje,« sem rekla.
»Kaj pa, če ti dam tole?« je vprašal in mi izročil škatlico.
V njej je bil prstan. Zajokala sem in nežno me je stisnil k sebi.
»Še nikoli nisem dobila prstana,« sem zahlipala.
»Vse je enkrat prvič, ljubica. Sedaj veš, da bom ostal, kajne?«
Počasi je strah bledel. Poročila sva se po šestih mesecih poznanstva. Poroka je bila v ožjem družinskem krogu. Bila sem srečna, deklici sta žareli. Njegova starša sta bila čudovita. Dobila sem zlatega tasta in zlato taščo. Martin se je preselil v moje stanovanje. Njegovi so imeli na morju vikend in ker je bil Martin edinec, sta ga prepisala nanj. To je bilo njuno poročno darilo.
»Te bova sedaj lahko klicali ati?« sta spraševali deklici.
»Si to želita?« je vprašal Martin.
»Seveda, imeli bova vsaka dva atija, mar ni to čudovito,« je hitela Maja.
»Prav, potem me lahko kličeta ati,« se je smejal.
Zvečer, ko sta odšli spat, sva ležala na kavču. Kako dolgo sem pogrešala objem.
»Premišljeval sem, Tjaša,« je pričel.
»Ja?«
»Kaj, ko bi se lotila gradnje hiše?« je vprašal in me pogledal.
»Misliš?«
»Aha, zakaj pa ne. Parcelo imava, moja dva imata nekaj zemlje nedaleč stran. Z veseljem jo bosta dala,« je začel.
»Prav, zidali bomo. Sedaj pa se stisni k meni in me nikoli več ne izpusti,« sem mu ukazala.