Ivana mi je povedala, da je bil poročen že takrat, ko sta spočela njo, da je bila njena mami nekaj časa njegova ljubica. Vse to je govorila brez grenkobe v glasu. Bila je navajena takšnega življenja in očeta sploh ni pogrešala.
»Da bi šel k tebi domov?« sem ponovil.
»Ja, seveda. Sedaj sva skupaj že kar nekaj mesecev. Čas je, da spoznaš Vido,« je kimala.
»No, prav. Kdaj?« sem privolil. Z Ivano sem imel resne namene, vse več sva govorila o tem, da se bo preselila po končanem šolanju k meni in najbrž je bil res že čas, da bi spoznal njeno mater.
»V soboto naju vabi na večerjo,« je rekla.
»Torej sta že govorili o tem?« sem se nasmehnil.
Prikimala je.
V soboto sem bil ves dan na trnih. Nisem vedel ne kaj naj oblečem in ne kako naj se obnašam. Počutil sem se kot pred težkim sprejemnim izpitom. Ob sedmih zvečer sem stal pred njuno hišo v novih kavbojkah, v oprijetem puliju in nadišavljen ter z bonboniero v roki.
Vrata mi je odprla Ivana in zažvižgala.
»Če Vida ne bi bila moja mami, bi te skrila in te ne bi nikoli pokazala, tako si seksi,« se je muzala okrog mene.
»Daj, ne spravljal me v zadrego,« sem resno rekel. Imel sem potne roke.
»Ne skrbi, Vida te ne bo pojedla. Boš videl, da je faca,« mi je rekla in me prijela za roko. Potegnila me je za sabo v notranjost hiše.
V mali jedilnici je sedela ženska. Pred sabo je imela poln kozarec črnega vina. Prijazno se mi je nasmehnila in vstala. Bil sem presenečen nad tem, kar sem videl. Vida nikakor ni dajala videz matere. Bila je mlada, brez gubice na obrazu, imela je visoko in vitko postavo, dolge noge, črne in goste dolge lase, velike oči in bujno oprsje. Bila je bolj podobna manekenki kot pa materi moje izbranke.
»To je Vida. Vida, to je moj Beno,« naju je predstavila Ivana.
»Me veseli, Beno,« je rekla z mehkim glasom in mi dala roko.
Ponudil sem ji bonboniero. Zahvalila se je in jo postavila na pult. Slabo sem izbral.
Sedel sem za mizo, Ivana je sedla zraven mene in me ves čas držala za roko.
»Boš kozarec vina ali pivo?« me je vprašala.
»Lahko vino,« sem dejal.
»Ampak, Beno, nikoli ne piješ vina,« me je spravila v zadrego Ivana.
»Danes ga bi,« sem se poskušal izmotati, a pred mano je že stala steklenica piva.
Vida se je smehljala. Uživala je nad mojo zmedenostjo.
Nekaj časa smo sedeli ob pijači za mizo. Pogovarjali smo se o običajnih temah. O vremenu, politiki, poklicu, ki sem ga opravljal.
»Ja, Ivana je omenila, da si mizar,« je kimala Vida zamišljeno.
»Če si boš res naredila vikendico, ti bo Beno lahko pomagal, kajne?« je rekla Ivana.
»Oh, ne, saj ni treba,« je odkimala Vida.
»Vikendico?« sem vprašal.
»Ja, mami je podedovala kos zemlje nekje v goščavi. Zdaj pa sanja o majhnem vikendu, kamor bi hodila konec tedna,« je pričela Ivana.
»Res bi vam lahko pomagal. Če se boste odločili za vikend, mi le sporočite,« sem ponudil pomoč.
»Oh, nikar me ne vikaj. Nisem še tako zelo stara. Mislim, da sem le nekaj let starejša od tebe,« se je zasmejala.
»Osem let. Osem let si starejša od njega,« je takoj dodala Ivana.
Začudeno sem jo pogledal. V glavi sem pričel seštevati. Torej je rodila Ivano pri…
»Da, stara sem bila šestnajst let. Mar ti Ivana ni povedala?« je bila začudena Vida.
»Nikoli nisva govorila o tem,« sem odkimal in jo presenečeno gledal. Madona, saj bi jo lahko še osvajal, če bi jo spoznal kje drugje!
»Najbrž sta lačna, polnjen piščanec pa je tudi že pečen,« je nato rekla in vstala izza mize. Ivana se ji je pridružila in skupaj sta napolnili mizo.
Bilo je odlično, pohvalil sem njeno kuho in zadovoljno je prikimala.
Po večerji sva z Ivano ostala še dobro uro. Vida je bila prijetna ženska in pogovor je ves čas tekel. Ivana je sicer večino časa molčala, zato pa sva toliko bolj govorila midva in Ivana je veselo kimala. Najbrž ji je bilo všeč, da sem se takoj razumel z njeno materjo.
»Greva?« me je čez čas vprašala moja ljubica.
Prikimal sem, čeprav se mi ni še nikamor mudilo. A vseeno sem vstal, se še enkrat zahvalil za dobro večerjo in jo povabil na svoj dom.
»Naslednjič vama bom jaz skuhal kaj dobrega!«
Vida se je zasmejala in prikimala.