»Mislil sem, da bi najprej nekaj časa uživala, hodila na dopust, k morju in v hribe,« sem povedal svoj načrt.
»In potem?« je želela vedeti. Imela je široko odprte oči.
»Potem bi se lahko poročila in imela otroke,« sem dodal.
»Čudovit si,« je zašepetala in me objela.
Res se nama je obetalo lepo življenje. Imela sva se rada, hrepenela sva po skupni prihodnosti.
Prišla je pomlad. Ivana je postajala vse bolj nestrpna, njeno šolanje se je zaključevalo. Počasi je pričela seliti svoje stvari k meni.
»Ne morem več čakati. Če nosim svoje stvari k tebi, se mi zdi, da bo hitreje,« je rekla in pospravljala oblačila v omaro.
Jaz sem se le smejal. No, tudi sam sem težko čakal, da se bo končno preselila, da bo moja. A pred nama je bila še njena matura in potem maturantski izlet.
»Saj ne bom šla. Nočem biti deset dni brez tebe,« se je šobila Ivana in odkimavala z glavo.
»Da ne bi šla? Neumnost! Seveda boš šla,« sem jo prepričeval.
»In kako naj zdržim brez tebe?« je žalostno rekla.
»Šla boš. Zaupam ti in imela se boš lepo. Maturantski izlet pa res ne smeš zamuditi. To je nekaj takega, kar se boš z veseljem spominjala vse življenje,« sem ji govoril.
Prepričal sem jo. Saj sem resno mislil, kar sem ji govoril, toda prepričeval sem jo tudi zaradi tega, da se še zadnjih deset dni naužijem svobode. Da jih živim tako, kot nekoč. V mislih sem imel seveda nekaj pivskih večerov s prijatelji, poležavanje v postelji. Nič posebnega, toda želel sem si deset dni za slovo od tega, kar sem do sedaj bil. Bil sem namreč prepričan, da ko se bo Ivana preselila k meni, bom vzoren fant, kasneje mož in nato še oče. Verjel sem v družino in bil sem prepričan, da bo moja popolna.
Konec maja sem pričel z gradnjo vikenda za mojo bodočo taščo. Od začetka sem potreboval pomoč, delali smo kar štirje. Po štirinajstih dneh, ko je ogrodje stalo, pa je bila vrsta na meni, da se izkažem. Mala dela, ki so me še čakala, da bi olepšal vikend in da bi bil popoln za Vido, sem lahko opravljal sam. Narava okrog vikenda je bila čudovita. Slišalo se je le ptičje petje, nikjer ni bilo nikogar. Tišina, popolna sprostitev. Tja gor sem hodil, ko sem uradno zaključil z delom, torej od pete ure popoldan naprej. Delal sem tudi ob koncih tedna. Hotel sem, da je vikend dokončan čimprej in da bi bila Vida z njim zadovoljna. Delal sem natančno, saj navsezadnje naj bi ta vikend koristila tudi midva z Ivano. To nama je Vida večkrat omenila.
Ivana se je pripravljala za maturo. Vse manj časa sva preživela skupaj. Jaz sem ta čas izkoristil za gradnjo vikenda.
Maturo je opravila in bila je srečna. Nekoč je s papirjem, da je za vedno zaključila s srednjo šolo, pridrvela k meni in se mi vrgla v objem s tako naglico, da sva pristala na tleh.
»Sedaj je za mano! Sedaj imam čas le zate, sedaj sem samo tvoja in preselila se bom k tebi,« je vzklikala in me poljubljala na tleh moje delavnice.
»Pred tabo je še maturantski izlet,« sem jo opomnil. »Potem pa boš zares samo moja.«
»Saj ne bi šla,« je spet pričela.
»Šla boš in pika!«
Konec junija sva stala pred njeno srednjo šolo, kjer so se zbirali. Ivana je žalostno gledala v tla.
»Prav malo mar mi je, kakšna je Grčija. Deset dni bom le trpela,« je tiho rekla.
»Lepo te prosim, Ivana. Imela se boš lepo,« sem jo tolažil.
»Tako te bom pogrešala, da tudi jesti ne bom mogla,« je spet pričela.
»Nehaj. Pojdi in uživaj,« sem ji resno rekel. Poljubil sem jo na usta in jo porinil proti avtobusu.
Pred mano naj bi bilo zadnjih deset dni svobode. Vsaj tako sem si govoril. Čeprav sem vedel, da se moje življenje bistveno ne bo spremenilo tudi takrat, ko bo pri meni živela Ivana.
Že prvega dne sem spoznal, da se mi bodo dnevi vlekli. Brez Ivanine prisotnosti je bil dan dolgočasen in dolg. Postelja je bila prazna in hladna. Nikjer ni bilo njenega smeha in njenega nenehnega čebljanja. Pogrešal sem jo.
Da bi mi dnevi hitreje minili, sem se vrgel v delo. Že takoj naslednjega dne, sem po opravljeni službi odšel na vikend. Tam pa sem presenečeno ugotovil, da je Vida tam. Pred njeno vikendico je bil namreč parkiran njen avto. Sprva sem se hotel obrniti, mislil sem si, da ima mogoče družbo in bi jo zmotil. Toda najbrž je slišala glas mojega avta, prišla je ven in mi pomahala naj pridem bližje. Izstopil sem in šel do nje.
»Si nameraval delati?« me je vprašala.
»Da, še nekaj malenkosti je, da bo hiška popolna,« sem prikimal.