»Ne bom te motila,« je rekla.
Odšel sem do avta po orodje. Ograja na mali terasi še ni bila povsem dokončana in lotil sem se nje.
Vida je bila v notranjosti, najbrž je pospravljala. Vikend je že kar lepo opremila.
Po dobri uri je prišla na teraso s pijačo in skromno malico.
»Boš?« je vprašala in sedla na desko. Klopi in mize še ni bilo. To naj bi naredil jaz.
Prikimal sem in sedel zraven nje. Pošteno me je že žejalo in naredil sem nekaj dolgih požirkov piva. Vida me je opazovala in se smehljala.
»Če ne bi bil hčerkin zaročenec, bi te najbrž zapeljala,« je rekla v smehu in gledala moje telo. Zaradi vročine sem slekel majico.
Rahlo sem se nasmehnil ob njenih besedah in pogledal v tla. Nisem vedel, kaj naj odgovorim, s svojim stavkom me je presenetila.
Molčala sva. Vida je pila pivo, jaz sem jedel sendvič, ki mi ga je pripravila.
»Misliš, da se ima lepo?« je čez čas vprašala.
Vedel sem, da govori o Ivani.
»Najbrž,« sem prikimal.
»Pridi, rada bi ti pokazala, kako sem uredila notranjost,« je rekla in vstala.
Sledil sem ji, pa čeprav sem dobro vedel, kakšna je notranjost, videl sem jo že neštetokrat. Toda moja Ivana je bila zelo daleč, njena mati pa je bila tako presneto vroča, da se nisem mogel upreti. Za sabo sem zaprl vrata in jo gledal. Tiho in globoko je dihala. Zazrl sem se v njeno bujno oprsje in se s težavo zadrževal. Počasi si je slekla kratko oblekico in stopila korak proti meni. Molčala je in me gledala v oči. Bilo je prepozno za korak nazaj. Moje misli so bile otopele, nič več ni bilo pomembno kar sem z Ivano načrtoval. Tisti hip je bila moja glava prazna, oglašal se je le nagon.
Bila je popolno nasprotje svoje hčerke. Vroča, divja in nenasitna. Prav dobro je vedela, kaj hoče in to je želela dobiti.
Po uri divje igre, sva obležala na tleh. Počasi se je pričela oglašati vest. Molčala sva.
»Nihče ne bo vedel,« je rekla. V njenem glasu je bila grenkoba.
»Ti je žal?« sem vprašal.
Naslonila se je na roki, njeni dolgi lasje so padali po tleh. Pogledala me je in odkimala.
»Naj bo teh deset dni najinih, potem jih bova izbrisala. Ne bodo obstajali,« je predlagala.
In njen predlog mi je bil všeč.
Vsak dan sva se dobila pri njenemu vikendu. Čez dan sem le s težavo delal, težko sem čakal na tistih nekaj večernih uric, ko naj bi divje ljubil njeno mater. Vest me je pošteno pekla, najbolj še takrat, ko sem po telefonu govoril z Ivano in ji zatrjeval, kako močno jo pogrešam. A takoj, ko sem prestopil prag vikenda, se je slaba vest umaknila daleč v ozadje in tam ostala vse do naslednjega jutra, ko sva se poslovila in odšla vsak v svojo službo.
Deset dni je minilo prej, kot sem si želel. Kot bi mignil je bila Ivana spet v mojem naročju.
»Tako sem te pogrešala. Nikoli več te ne bom zapustila za tako dolgo. No, saj sem ti povedala, tudi jesti nisem mogla in Grčija je brez veze!« je hitela razlagat.
Poslušal sem jo le na pol. V mislih sem imel še vedno Vido.
»Kako je Vida?« je vprašala.
Zapeklo me je pri srcu. »Mislim, da po starem.«
»Pozdravit jo grem, potem pa pridem k tebi,« je rekla in odšla.
Sedel sem v kuhinji za mizo, pred sabo sem imel steklenico piva, moje misli so begale sem ter tja. Je res konec? Res ne bom nikoli več ljubil Vide? Bova z Ivano res do konca dni živela srečno? Se bo kdaj izvedelo?
Nisem imel odgovora. Vedel sem, da ljubim Ivano, a vedel sem tudi, da si še vedno vroče želim imeti njeno mater.
Saj mogoče, mogoče bi pa šlo. Kadar bi bila Ivana v službi ali pa takrat, ko bo že visoko noseča. Da, takrat bo ves čas utrujena in ne bo se obremenjevala, če bom kak večer prišel bolj pozno. Najbrž bo takrat že spala. Da, še vedno sem imel priložnost ponoviti. Pa bo Vida za to? Seveda bo, sama je rekla, da boljšega ljubimca še ni imela in imela jih je mnogo.