Malo naprej sta na klopi sedela dva mlada zaljubljenca. Ves čas sta se poljubljala in stiskala. To pa so bili tudi vsi obiskovalci. Tina je stopila do zadnje mize. Hotela je biti čimbolj neopazna. Natakarica je bila takoj ob njej.
Zdolgočaseno je žvečila žvečilni, brez pozdrava je čakala, kaj bo Tina naročila.
»Kavo s smetano in navadno vodo. Imate mogoče kako revijo?« je vprašala Tina.
Natakarica je prikimala in odhitela. Kmalu se je vrnila z naročeno pijačo in šopom revij.
Tina se je potopila v branje, vsaj dokler se ne bi pričelo daniti, je nameravala počakati tam. Upala je, da bo čas minil hitro, po drugi strani pa jo je bilo strah stopiti pred mater in očeta po šestih letih zakona. Jo bosta obtoževala? Jo bosta sploh sprejela nazaj?
Lokal se je počasi pričel polniti z jutranjimi obiskovalci. Ura je bila nekaj do sedmih. Tina je počasi vstala in odšla. Sedla je v avto in se odpeljala nekaj križišč nazaj. Zavila je desno in peljala naprej med nizkim naseljem. Ustavila se je pred lepo urejeno hiško, globoko je zadihala in zapeljala na dvorišče. Vedela je, da sta starša doma, oba sta že bila v pokoju. Pozvonila je in čakala. V rokah je držala kovček, ostale stvari je še vedno imela v avtu.
Vrata ji je odprla mati in jo začudeno pogledala, zazrla se je v njen kovček in jo brez besed spustila naprej.
»Tina je prišla. Mislim, da za nekaj časa,« je povedala očetu, ki je za kuhinjsko mizo bral časopis. Dvignil je pogled in se ji nasmehnil.
»Boš kavo ali greš v sobo?« je vprašala mati.
»Lahko kavo,« je tiho rekla Tina in se čudila njeni mirnosti.
Sedla je za mizo, oče je naprej bral časopis, mati ji je nalila kavo.
»Mislila sem, če bi lahko bila nekaj časa tu,« je počasi pričela.
»Seveda,« je na kratko rekla mati.
»Si se ustrašila resnosti zakona?« je zanimalo očeta. Odložil je časopis in jo gledal.
Le s težavo je zadrževala solze. Odkimala je.
»Saj bo povedala sama, ko bo čas,« se je zanjo postavila mati.
»Dobila sem ga z drugo,« ji je uspelo povedati, nato pa so se ji ulile solze.
Oče se je popraskal po laseh, mati je pristavila stol zraven nje in jo objela.
»Tu si lahko kolikor dolgo želiš! Saj to dobro veš,« jo je mirila mati.
»No, ne bova se vtikala v tvoje težave. Rešiti bosta morala sama,« ji je povedal oče.
»Je že rešeno. Nočem ga več videti,« je zahlipala Tina.
A Marko se je že tistega dne popoldne pojavil pred vrati. Tina je slišala njegov glas, spravljala je svoja oblačila v omaro. Najprej se mu niti ni hotela prikazati, upala je, da ga bosta starša odslovila, toda vedela je, da bosta težavo morala rešiti sama. Počasi je odšla iz strešne sobice po stopnicah do vhodnih vrat. Marko je stal na vhodu, pred njim pa je stala njena mati.
»Tina, pogovoriti se morava,« ji je dejal, ko jo je zagledal.
Prikimala je in obula natikače. V hišo ga ni nameravala povabiti. Mati se je umaknila in brez besed odšla. Tina je zaprla vrata in stopila z njim pred hišo. Strmela je predse in molčala.
»Tina, ne moreš kar pobegniti. Lepo te prosim, še veliko težav bova imela v zakonu. Ne moreš kar takoj zbežati ob prvi težavi,« je pričel.
»Saj se šališ, kanje?« mu je zabrusila.
»Bodiva odrasla. Poročena sva, ne moreva se iti takšnih igric. Verjemi, da nikoli več ne bom niti pomislil na kaj takega,« je pričel.
»Marko, konec je. Nočem te več videti. Vložila bom prošnjo za ločitev. Začela bom znova. Brez tebe,« je Tini uspelo mirno reči.
»Saj ne misliš resno. Ena napaka in že je konec vsega. Sicer pa ni bilo nič. Prej si prišla, še preden sem uspel sleči hlače. Vidiš, preprečila si in v bistvu te sploh nisem prevaral,« je pričel svoj idiotski govor.
Tina se je pričela smejati: »Saj ne morem verjeti! Kot da bi govorila z nekom drugim! Si res to ti?!«
»Tina…« je razširil roki.
»Marko, konec je. Vrni se domov in me pusti pri miru. Ne bom si premislila,« je rekla in odšla do vrat.
Stala je pri oknu in videla ga je, kako je še nekaj časa stal pri miru. Najbrž še ni uspel dojeti vsega. Nato je počasi s sklonjeno glavo odšel.
Je ravnala prav? Mu res ne bi dala še ene možnosti? Sto vprašanj se ji je motalo po glavi. Še vedno ga je ljubila, toda prizor, ki ga je videla, je pahnil ljubezen v ozadje. Če bi jo imel res rad, ji kaj takega ne bi mogel narediti. Si mar ne zasluži boljše življenje?!
Prvi teden je Tina preživela dan v svoji sobi. V službo je sporočila, da je bolna in ostala je doma. Hiša njenih staršev je bila prijetna. Pet let starejši brat je živel na Hrvaškem, kjer je spoznal svojo ženo in se tam nastanil. Tako je bila hiša prazna.