Vso noč ni zatisnila očesa. Ko je bila ura šele nekaj čez četrto zjutraj, je tiho vstala in odšla v kopalnico. Oblekla se je, potovalko je pripravila že dan prej. Še enkrat je odšla do otroške sobe in še zadnjič pogledala svoj mali zaklad. Vsi trije so sladko spali. Nasmehnila se je, v očeh so se ji nabrale solze.
»Rada vas imam,« je tiho zašepetala in zaprla vrata.
Odšla je v kuhinjo in vzela list papirja. Nanj na hitro napisala par besed in ga dala v kuverto. Vedela je, da bo Rudi pogledal v nabiralnik tako kot vsako jutro, zato je pismo dala vanj. Odšla je ven, sedla v avto in se odpeljala. Težko je bilo, toda vedela je, da je to njena edina možnost. S pogovorom in prošnjami ni rešila ničesar, Rudi je ni nikoli jemal resno.
Že prej se je v službi, kjer je bila zaposlena kot trgovka zmenila s šefom in vzela neplačani dopust. Tudi materi, ki je živela na drugem koncu Slovenije, je sporočila, da prihaja. Mati je ni veliko spraševala, kar se je Heleni oddahnilo.
Rudi je brezskrbno spal v postelji, ko ga je mala roka pocukala za rokav. Še napol v sanjah je spregovoril: »Helena, Neja je tu. Naj me pusti pri miru.«
A Neja tokrat ni odnehala. Cukala ga je za rokav in ponavljala: »Mami, mami!«
Rudi je jezno pogledal proti Helenini strani postelje. Bila je prazna.
»Kaj hudiča! Le kje je? Helena! Helena!« je pričel klicati. A glasu ni bilo. Jezno je vstal, pograbil Nejo in z njo odšel do kuhinje. Tudi tu je bilo vse prazno. Klical je ženino ime in jezno čakal, da se bo prikazala in ji bo lahko povedal svoje. A namesto tega je v pižami počasi prišel po stopnicah Jani. Zaspano je mel oči in gledal Rudija.
»Mamice ni. Šla je,« mu je povedal.
»Kako je ni? Kam je šla? Kdaj pride? Kaj pa Neja?!« je jezno godel Rudi.
»Ne bo je nazaj,« je tedaj zaslišal glas Žige, ki je stal na vrhu stopnic.
»Ne norčujte se. Povejta, kje je mamica,« je bil Rudi jezen.
»Ni je,« je še enkrat povedal žiga in odšel nazaj v sobo. Zaloputnil je vrata za sabo.
Rudi je z Nejo sedel v kuhinjo za mizo in jezno gledal skozi okno. Bil je prepričan, da je skočila v trgovino in bo vsak čas nazaj. V mislih je pripravljal govor, kaj vse ji bo povedal, ko se vrne. Da pusti otroke tako zgodaj in odide. Le kako si sploh upa. Le zakaj ni počakala, da so se vsi prebudili in jih ni vzela s sabo v trgovino. Neumnica!
»Ati, žejen sem,« je tedaj za hrbtom zaslišal Janija.
»Vzemi si sok,« je mirno dejal in ga pogledal.
»Ati, ne znam,« je povedal Jani.
»Kako ne znaš?« je vzrojil Rudi.
»Premajhen sem še,« mu je razložil Jani.
»Ah, prav,« je zamomljal Rudi in vstal. Hotel je odložiti Nejo na stol, pa se ga je trdno držala.
»Daj no, samo sok pripravim za Janija,« jo je prosil. Toda mala je vztrajala v naročju. Ni mu preostalo drugega, kot da se z njo odpravi do pulta in natoči sok za sina.
»Kako naj opravim vse z eno roko?!« je bil jezen. Pogledal je Nejo z jeznim obrazom in povzročil le val solz in joka.
»Zakaj jokaš? Saj ni nič. No, daj že mir. Saj bo mami poskrbela zate,« je pričel.
Toda Neja je jokala in klicala mamico. Ni je znal potolažiti.
»Kadar joka, jo mamica boža po laseh in stisne k sebi,« mu je razložil Jani.
Rudi je nemočno pogledal sina in storil kar je naročil. A mala se ni pomirila.
»Ati, bolj nežno,« je povedal Jani.
Rudi je globoko zadihal in poskušal znova. Pomagalo je, Neja se je umirila.
Jani je sedel za mizo. Kmalu se mu je pridružil še Žiga.
»Lačni smo,« je povedal Žiga resno.
»Potem si pripravite zajtrk,« je dejal Rudi.
»Zajtrk nam moraš pripraviti ti,« mu je povedal Žiga.
»Saj pride mami, počakajte jo,« je vztrajal Rudi,
»Ne bo je nazaj,« je mirno povedal Žiga.
»Kako, ne bo je nazaj? Kam je šla?« je bil Rudi jezen.
»K svoji mamici. Pride šele čez en mesec,« je povedal Jani.
Rudi se je sesedel na stol. Neja je spet pričela jokati.
»Zakaj pa zdaj jočeš?« je vprašal Rudi naveličano.
»Previti jo boš moral in postrezi nam že z zajtrkom,« mu je mirno povedal Žiga.
Ničesar več ni razumel. Helenino izginotje ga je jezilo, spravljalo v bes, ker je še vedno ni bilo nazaj.