»Saj jo bo mami previla,« je vztrajal Rudi.
»Čez en mesec bo prekasno. Previti jo moraš zdaj,« mu je povedal Žiga in ga gledal.
»Prav! Jo pa bom,« je vzkipel Rudi. »Če misli, da je ne znam, se moti. Nič lažjega ni, kot skrbeti za tri otroke. Ji že povem,, ko pride!«
Z Nejo v naročju se je odpravil iz kuhinje, nekaj trenutkov ga ni bilo, potem pa se je vrnil nekoliko bolj umirjen: »Kje so plenice?«
»V kabinetu zraven dnevne,« mu je razložil Žiga.
Po dvajsetih minutah je bila Neja dokaj uspešno previta, Rudi pa le še bolj jezen.
»Sedaj pa zajtrk,« se je spet oglasil Žiga, ko je prišel nazaj v kuhinjo.
»Prav,« je prikimal Rudi. Posedel je Nejo v stol in se odpravil k omari.
»Jedli bomo, jedli bomo…« je pričel in gledal v hladilnik.
»Jaz vedno jem čokolino,« mu je povedal Jani.
»Meni lahko odrežeš kos kruha in nanj namažeš marmelado. Zraven pa kakav,« je dodal Žiga.
»Pila bom,« se je tedaj oglasila še Neja.
Rudi je hitel, iskal čokolino, nato marmelado, pripravil je še sok za Nejo in ji dal kos kruha.
»Sedaj pa zahtevam malo mira,« je ves upehan povedal, ko so imeli polna usta in je bila kuhinja, kot da bi vanjo padla bomba.
»Kdo bo pospravil nered v kuhinji?« je vprašal Jani.
»Mami,« je odvrnil Rudi in odšel. Stopil je pred vrata in pogledal, če je jutranji časopis že v nabiralniku. Bil je in zraven njega je bilo tudi pismo. Takoj je prepoznal ženino pisavo. Sedel je na tla in ga odprl.
»Rudi!
Moje življenje je postalo neznosno. Potrebujem odmor, zato odhajam.
Zbogom!«
To je bilo vse, kar je napisala. Rudi je nemočno strmel v teh nekaj besed. Bil je šokiran, kaj takega ni pričakoval nikoli. Tedaj šele mu je preblisknilo skozi možgane, da je doma pustila otroke, da je vsa skrb padla nanj, da ne ve ničesar. Le kako je lahko storila kaj tako podlega?! Odide in ne pomisli na otroke?!
Jezno je odšel nazaj v kuhinjo, hodil je sem ter tja, nato se je ustavil in se obupano zazrl v tri otroške glavice, ki so ga opazovale.
»Mami je odšla na dopust,« je nato jezno dejal in jih pogledal.
»Saj vemo. Včeraj nam je povedala, da gre k svoji mami in da je dolgo ne bo nazaj,« je kimal Žiga.
»Ampak, jaz jo že sedaj pogrešam,« je zahlipal Jani.
»Mami,« je nato zajokala še Neja.
»No, no! Saj sem jaz tu,« je nemočno rekel Rudi. V tistem hipu ga je postalo strah, počasi se je pričel zavedati, da je sam.
»Ampak, ti nikoli nimaš časa. Mami skrbi za nas,« je dodal Žiga.
»Sedaj bom jaz skrbel za vas. Dokler se mami ne vrne,« je dejal, čeprav je dvomil v svoje besede.
Po zajtrku je napravil vse tri otroke in jim velel, naj odidejo za hišo.
»Tam se lahko igrate in pazita na Nejo,« je povedal. Nato je stekel v hišo in zavrtel telefonsko številko. Oglasil se je moški glas.
»Pustila me je,« je mrko dejal Rudi.
»Kdo?« je bil začuden njegov sodelavec Milan.
»Helena je odšla. Pustila je otroke in odšla k mami,« je razložil Rudi.
»Ne morem verjeti. Saj si vendar govoril, da imaš zakon pod kontrolo,« je bil presenečen Milan.
»Očitno sem se motil. Ne vem, kaj naj,« je pričel. Upal je na prijateljevo pomoč.
»Tu pa ti ne morem pomagati. Pojma nimam o otrocih. Še ženske ne dobim, kaj šele, da bi imel otroke,« se je branil Milan.
»Saj vem, je kimal Rudi. »Sam sem v tej godlji.«
Odložil je slušalko in zgroženo ugotovil, kako je lahko prijateljstvo krhko, kadar potrebuješ pomoč. Človek je največkrat človeku prijatelj le, kadar je vse v najlepšem redu. Rudi je bil obupan, toda tudi jezen. Sklenil je, da ne bo poklical Helene. Naj kar sama pride nazaj in ga prosi. Dokazal ji bo, da lahko živi tudi brez nje! Dokazal ji bo, da on zmore to, česar ona ni zmogla. Lahko bo hodil v službo in skrbel za otroke. V tem pa res ni nič težkega! Iz razmišljanja ga je predramil otroški jok. Stekel je za hišo. Neja je ležala na tleh, na čelu je imela buško.
»Kaj je bilo?« je zaklical sinovoma in jo dvignil v naročje ter miril.
»Nisem je mogel držati. Plezala je na ograjo, ni hotela ubogati,« je prestrašeno pričel Jani.
»Pa ti? Zakaj je nisi pazil ti?« je pogledal Žiga.
»Nisem utegnil,« je odvrnil in pogledal stran.
»Nobene vesti nimaš! Le kako lahko pustiš sestrico, da pade?!« je jezno vpil nanj.