»Norec,« sem zaslišala babico.
»Kaj je spet,« sem rekla, ko sem prišla do nje.
»Samo poglej ga,« je pričela babica, odgrnila zaveso. Prav vseeno ji je bilo, če jo Albert vidi.
»Zdajle se bo lotil žaganja. Zmešan je,« je pričela babica.
»No, ura še ni tako zelo pozna,« sem pričela.
»Zdajle? To se počne dopoldan. Drva se žaga dopoldan in ne, ko se začne mračiti,« je menila babica.
»Mogoče,« sem prikimala in se vrnila v kuhinjo. Oh, nemogoča je ta moja babi!
Ko sem se vrnila v dnevno sobo s pladnjem kave in piškoti, je babi še vedno stala ob oknu in odkimavala z glavo.
»In koliko časa ima namen žagati? Ves večer,« je godrnjala.
»Saj je vseeno. Raje popijva kavo,« sem ji rekla.
Odmaknila se je od okna in sedla na kavč. Za trenutek je pozabila na soseda.
A Albert ni odnehal z žaganjem. Ura je bila že krepko čez osmo, ko je bil še vedno pri delu in nič ni kazalo, da namerava nehati.
»Sedaj ga imam pa dovolj,« se je jezila babi.
»Po zakonu lahko žaga do desete ure zvečer, babi. Do takrat lahko počne, kar hoče, potem pa mora biti tišina,« sem jo opomnila.
»Pri meni to ne velja,« se je spačila. Ogrnila si je jopo in odšla ven. stopila sem za njo do vrat in jo opazovala.
»Norec,« sem zaslišala, ko je žaga utihnila. Babi je prišla do Alberta.
»Poslušaj, starina! Če hočem žagati, bom žagal! To se te ne tiče,« je rohnel nanjo.
»Starina? Starina?! Ti to meni? Mlajša sem od tebe,« je pričela babi.
»Mlajša? Ha! Stavim, da si vsaj pol leta starejša. Vsaj če bi preštel vse tvoje gube,« je pričel.
»Ti, ti neotesanec! Nobenih manir nimaš,« je bila babi jezna.
»Jaz? Ti si tista, ki si zmešana. Od starosti se ti je zmešalo, ja! Pridrviš sem in kričiš name, naj preneham žagati drva,« je vpil nanjo.
»Da, drva se žaga pri belem dnevu! Sedaj pa je noč, še ranil se boš,« se je tokrat babi zagovorila.
Oba sta utihnila. V tistem hipu sem že stala nekaj metrov stran in ju lahko videla.
Začudeno sem strmela v babi. Pa ne, da jo skrbi zanj?
Albert je molčal, babi je molčala, nato pa pihnila, zacepetala z nogami in se obrnila, odvihrala je nazaj domov.
Albert se je rahlo nasmehnil. No, vsaj zdelo se mi je tako. Ko me je zagledal, je pogledal stran.
Odšla sem za babi, zaklenila hišo. Sedela je v dnevni in brala knjigo. Zelo zavzeto. Očitno ni hotela govoriti. No, tudi prav.
Albert pa tistega večera ni več žagal.
Po dogodku z žaganjem, je bil nekaj časa mir. Albert in babi sta se nekoliko umirila. Vse dokler se babi ni domislila, da bi ob mejnikih posadila hruške.
Ko sem prišla tistega dne iz službe domov, je zavzeto kopala luknje. Odšla sem do nje.
»Kaj počneš,« sem jo vprašala.
»Posadila bom hruške,« je rekla zadovoljno.
»Tu,«sem bila presenečena.
Da, hruške bodo zrasle in ne bo mi več treba gledati podrtije,« je kimala. Seveda je mislila na Albertovo parcelo.
»Se ti ne zdi, da jih sadiš preblizu mejnika? Hruške se bodo razrasle in segale na njegovo parcelo,« sem jo opomnila.
»Vseeno,« je skomignila z rameni.
Odšla sem v hišo, sedla za mizo in pričela kositi. Ni bilo dolgo, ko sem zaslišala kričanje.
»Hruške bodo rasle na mojo stran. Prepovedujem ti, da jih sadiš tu,« se je repenčil Albert, ko sem stopila na prag.
»Figo mar mi je! Dokler bodo imele korenine na moji strani, te ne briga, kje so,« mu je vrnila.
»Boš vsako leto strigla korenine, da ne bodo rasle na moji zemlji,« je rekel jezno.
»Vem da ne bodo. Sicer pa, kaj bi sploh hotelo rasti na tvoji zemlji,« mu je odvrnila.
»Hrušk tu ne bo,« je pribil.
»Nič mi ne moreš! Sadila jih bom, kjer koli na svoji zemlji bom hotela,« se babi ni dala.
»Coprnica,« je jezno rekel in se obrnil.
»Nesposobnež zanemarjeni,« mu je vrnila in kopala dalje.
Oh, nikoli se ne bosta poboljšala, sem si mislila in odšla v hišo.
Naslednjega dne je bila sobota, spala sem nekoliko dlje. Babi je potrkala na moja vrata.