Začudeno sem ga pogledala, nato pa se ozrla v smer, kamor je kazal s prstom. Res sem zasledila košček table. A bila je zarasla z grmovjem, zato je prej nisem opazila.
»Nisem vedela, res ne,« sem pričela.
»No, za v bodoče veste. Danes naj vama bo. Očitno vaš sine uživa v moji vodi,« se je nekoliko omehčal.
»V vaši vodi? Mar ni morje od vseh,« sem predrzno dodala in v tistem hipu mi je bilo žal. Obala je bila njegova last, bil je tako dober, da nama je dovolil ostati, jaz neumnica, pa sikam nazaj!
Nasmehnil se je. Stopil do skale, ki je bila zraven naju in sedel nanjo.
»Saj sem vama dovolil, mar ne? Danes ostanita, ali ostanite, kolikor vas pač je, nimam se namena kopati. Jutri pa bi bil rad sam,« je povedal.
»Le midva sva,« sem dodala. Je bilo pametno povedati tujcu, da sva sama?!
»Sama? Brez moža,« je previdno vprašal.
»Da,« sem sklenila, da povem po resnici. Pogledala sem ga. Moral je biti le nekaj let starejši od mene. Bil je zagorel, črnih las, modrih oči. Simpatičen.
Zazrl se je proti morju, nekaj časa v tišini še posedel, nato pa vstal.
»Delo me čaka. Lepo se imejta,« je še dejal, nato pa odšel po stezi, ki se je vila proti hribu.
Če je bila to njegova plaža, je moral živeti nekje v bližini. Čudno, da nisem opazila njegove hiše. Me je pa mučila radovednost. Ah, me ženske!
Ko se je Maj končno naveličal čofotati po morju in ko se je najedel, sem ga posadila v voziček.
»Greva pogledat, kje prebiva lastnik te najine obale,« sem rekla in zapeljala malega po stezi, kamor se je odpravil on.
Previdno sem stopila na vrh hribčka. Razgledala sem se okrog. In sem jo zagledala. Lepa, urejena hiška je stala pod borovci nedaleč stran. Opazovala sem jo. Bilo je zelo lepo urejeno. Najbrž ni tam živel sam. najbrž ima ženo, otroke, sem pomislila. Ah, pa saj ni pomembno!
Naprej nisem šla, ker nisem želela, da me opazi. Le kaj bi si mislil, če bi me videl. Najbrž bi me napodil.
Vrnila sva se nazaj na obalo. Pojedla sem sendvič, Maj je zaspal v vozičku, zato sem sama odšla v morje. Seveda sem ga ves čas imela na očeh. Uživala sem v vodi. Ko bi imela nekoga, da bi za hip popazil malega! Plavala bi in plavala!
Tedaj sem ga zagledala. Stal je na vrhu hriba in me opazoval. Za hip sem otrpnila. Le kaj hoče?! Še dobro, da mu nisem povedala, kje sem nastanjena. Kaj, če je čudak? Jezna sem bila, ker sem sploh omenila, da sva sama. Le zakaj zaupam tujcem? Me bo sploh kdaj izučilo.
Odplavala sem do obale. Še vedno je stal tam in me opazoval. Premeril me je od nog do glave in počutila sem se sila neprijetno. Da me takole ocenjuje! Le kaj misli, da je!
Ogrnila sem se v brisačo, on pa je stopal proti meni.
»Prinesel sem vama domače breskve in marelice,« je prijazno povedal in mi izročil košaro.
Začudeno sem jo sprejela in se zahvalila.
»Teo sem,« se je predstavil in mi ponudil roko.
»Janja,« sem jo sprejela.
»Irmina sestra,« je začudeno dejal.
»Da, jo poznaš,« sem vprašala.
»Seveda jo poznam, saj smo vendar sosedje! Pravila mi je o tebi,«se je nasmehnil.
Kdo ve, kaj vse je naložila tujcu! Le počaka naj!
»Če bi pa to vedel, ti ne bi prepovedal kopanja tukaj! Ostanita, pridita, kadar želita,« je bil prijazen.
»Hvala. Res je lepo tukaj,« sem povedala. Oddahnila sem si. Dobro, če ga sestra pozna, najbrž ni kak psihopat.
»Moraš me razumeti, Janja. Veliko turistov odkrije ta kotiček in kar naprej jih moram odganjati. Nisem želel biti nesramen,« je pojasnil.
»Razumem. Mogoče bi bilo tablo pametno postaviti na bolj vidno mesto,« sem mu predlagala.
Prikimal je.
»Bi vaju motilo, če bi se vama pridružil,« je previdno vprašal.
»Kje pa! Družba bi prav dobro dela,« sem se razveselila.
»Skočim po kopalke in brisačo,« je veselo dejal in odhitel.
Vesela sem bila, da se je vse skupaj tako obrnilo. Teo je deloval zelo prijazno. In če ga Irma pozna, najbrž ni slab človek. Družba nama bo res popestrila dopust.
Teo se je kmalu vrnil. S sabo je prinesel tudi veliko košaro.
»Prinesel sem nam malico. Najbrž sta lačna,« je dejal.