Poskušala sem jih poiskati. Odšla sem do zgornjega nadstropja, zaslišala sem tihe glasove in se nasmehnila sama sebi. Končno sem jih le odkrila. Odprla sem vrata in pokukala noter. Potem pa onemela. Tisti trenutek sem se počutila, kakor da bi mi nekdo zabodel najbolj oster nož naravnost v srce. Prizora, ki sem ga videla, ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku. Tam so bili vsi trije. Ivo, sladka Milena in moj preljubi mož. Vsi trije na kupu, eden čez drugega, brez krpice obleke na sebi, brez kančka sramu, brez vsake zavore.
Pričela sem jokati, premakniti se še vedno nisem mogla. Le stala sem tam in tiho jokala, po glavi se mi je podilo tisoč misli, film se je zavrtel nazaj na dan, ko sva se spoznala, ko sva si dahnila večni da, ko sva dobila najino lepotico, ki je tisti trenutek spala v isti hiši. Teja, moja hči! Kaj če jih je videla, kaj če bi jih videla! Ta misel je kot strela švignila skozi moje možgane in v hipu se me je polotila jeza.
»Ne dajte se motiti,« sem tedaj na glas zakričala.
Matija se je zdrznil, se sunkovito obrnil proti meni. Prestrašeno me je pogledal in obstal. V šoku ni odmaknil niti svojega premoženja iz Milenine čvrste zadnjice. Neumno je gledal vame, prilepljen na sosedo.
»Si že nazaj,« je tedaj izjecljal.
»Ne morem verjeti,« sem rekla in odkimavala z glavo.
»Nikar ne bodi tako staromodna, no,« je poskušal vso stvar omiliti Ivo.
»Namesto, da se jeziš, se nam raje pridruži,« se je hihitala Milena. Niti malo ni bila prizadeta. Niti malo je ni motilo, da si je nekoliko sposodila mojega moža.
Jezno sem zaloputnila vrata in se napotila proti dnevni, kjer je spala Teja. Nihče ni pritekel za mano. Matija ni prišel za mano.
Pograbila sem Tejo v naročje in s hitrimi koraki zapustila nagnusno hišo.
Teja je še vedno nemoteno spala. Položila sem jo v njeno posteljo, jo poljubila na čelo in zaprla vrata. Potem se pričela na ves glas jokati. Še sama ne vem, kdaj sem zavrtela številko Erike in kdaj se je znašla ob meni.
Povedala sem ji vse in Erika me je tolažila. Ostala je pri meni vse do jutra. Ves čas sem se bala, da se bo Matija vrnil domov. Tisti trenutek še nisem bila pripravljena govoriti z njim, razčistiti vso zadevo.
Čeprav je bila Erika prav tako šokirana, kakor jaz, ji je uspelo, da me je nekoliko pomirila in mi dala vedeti, da ni konec sveta.
»Tina, imaš le dve možnosti. Prva je, da pozabiš na vse skupaj in gledaš stran, še vedno vztrajaš v zakonu, druga pa je, da prekineš z njim. Tretje možnosti pa ni.«
Prikimala sem. Erika je imela prav. Le dve možnosti sta, živeti še naprej z njim ali brez njega. In že takoj tisti trenutek sem bila odločena, da bom sprejela drugo možnost. Torej, živeti brez njega. Nočem ga več. Tisti hip, ko sem ga videla, kako objema drugo, sem ga zasovražila. Lagal mi je. Lagal, da me ljubi, da sem edina. Nočem ga.
Matija tistega dne ni prišel domov. Najbrž je ostal pri sosedovih ali pa je odšel kam drugam.
Poklical je naslednjega dne. Tejo sem odpeljala v vrtec, sama pa ostala doma, vzela sem bolniško. Takšna res nisem mogla v službo.
Kmalu, ko sem prišla domov, je zazvonil telefon. Zdrznila sem se, bala sem se. Globoko sem zadihala in se oglasila.
»Klical sem v službo, pa so rekli, da imaš bolniško. Zaradi mene,« je pričel nežno.
»Ne, zaradi lepšega,« sem mu zabrusila.
»Tina, žal mi je. Rad bi se ti oddolžil. Naredil bom vse, kar boš rekla,« je pričel.
»Prav. Potem nikar ne otežuj zadeve. Rada bi se hitro ločila,« sem povedala.
Nekaj časa je molčal. Čakala sem. Najbrž je bil šokiran.
»Tina, nikar,« je pričel.
»Ne morem drugače. Nočem te več, ne ljubim te več,« sem mu povedala.
»Bi šla k svetovalcu,« je poskušal.
»Le čemu? Nimava težav v zakonu. Ne ljubim te več. Hočem biti sama. Sprejmi mojo odločitev,« sem mu rekla.
In tako je bilo. Matiji ni preostalo drugega, kakor da je sprejel ločitev. Kesal se je, vem, da se je, toda, bilo je prepozno. Nisem ga mogla več ljubiti, prizor, ki sem ga videla, je bil preveč za moje oči. Vedno, ko bi ga objela ali poljubila, bi se mi naslikal pred očmi. Tega pa nisem hotela, hotela sem čimprej pozabiti.
Matija se je preselil v enosobno stanovanje. Hiše pa tudi jaz nisem hotela. Če bi jo lahko odpeljala kam drugam, stran od sosedovih, bi še šlo.
Prodala sva jo. S Tejo sva se preselili v trosobno stanovanje na drug konec mesta. Stran od Matija.
Sodelavka Meta je imela prav. Popolne ljubezni ni. No, tu sta bila še vedno Erika in Nino. Hm, no ja, tudi zanju ne bi dala roke v ogenj. Za nikogar več je ne bi.