Res je bila lepa in tudi sama je tako menila. Nikoli ni vedela, kako je, če si lačen, če nimaš obleke, če si bos. Vedno je dobila vse, kar si je zaželela. Nisem imela srca, da bi ji rekla ne. Nisem mogla, preveč sem poznala, kako je to, ko si ne moreš kupiti.
In danes je Melanie stara triindvajset let. Ima fanta, zaročenca Patricka, ki je dve leti starejši. Imam občutek, da ljubi denar in ne nje. A če ji to omenim, zaloputne z vrati in izgine. Zato sem raje tiho. No, sicer pa bo izvedba načrta pokazala, če se motim.
S Sebastianom sva vse skrbno pretehtala. Načrt naj bi začela izvajati naslednji teden, ko naj bi Melanie odšla na dvomesečni program mode. Tam naj bi jo najboljši kreatorji vpeljali v posle. In seveda je bila jezna, ker se ga je morala udeležiti. A Sebastian ni popustil.
»Kaj mi bo tečaj?!« je bila jezna.
»Če hočeš nekoč prevzeti vse to, moraš vedeti, kako se drži šivanko,« je vztrajal moj mož.
»Saj bodo drugi delali, kajne mami?« je cepetala.
Bila sem tiho. Le žalostno sem se nasmehnila in pogledala Sebastiana.
»Prav, pa grem. Še žal vama bo,« je izgubila bitko.
In je šla, toda vztrajala je, da gre z njo tudi njen zaročenec Patrick. Plačal sva še zanj, saj navsezadnje je bilo še boljše, da ga ni bilo v bližini pri izvedbi načrta.
Šele po tednu dni, se je spomnila, da še vedno obstajamo. Poklicala me je po telefonu.
»Mami, kar v redu je. Lenarim in se sončim,« je govorila.
»Mar nisi na tečaju?« sem bila presenečena.
»Saj ni obvezen,« mi je povedala.
Zmajala sem z glavo: »Kakor želiš!« In uvidela sem, da resnično potrebuje mrzlo vodo v obraz, da se zbistri. Melanie ni znala skrbeti zase.
Moja najboljša prijateljica Dorin, je bila zaposlena pri meni. Njej sem vse povedala.
»Misliš, da bo verjela?« je vprašala Dorin.
»Mora,« sem rekla.
S Sebastianom sva imela dva meseca časa, da se preseliva v dvosobno stanovanje bloka. Kupila sva star avto, denar sva zamrznila, napisali smo lažne papirje, da je vse, kar je bilo najino, sedaj last Dorin. Da sva vse izgubila.
Najprej sva novico povedala Aidanu. Bil je zaprepaden.
»Le kako? Ampak, saj sta poslovala dobro? Ne morem verjeti,« je odkimaval.
Bilo mi je hudo, toda če bi vedel resnico, ne bi bilo pošteno do hčere. Sicer pa ni bilo nič narobe, če sta bila na preizkušnji oba.
»Vsekakor ne povej nikomur, Aidan. Z materjo se trudiva, da bi dobila vse nazaj. Le priliva več ne bo, saj to razumeš, kajne?« je dejal Sebastian.
»Pomagal vama bom,« je trdno odločen dejal.
»Ne, ne mešaj se v to. Ti imaš svoje skrbi in svoje učenje. Le študiraj, da boš postal zdravnik,« je dejal resno Sebastian.
»Ampak, ne morem vaju kar pustiti. Sedaj me potrebujeta. Kar sta vidva storila zame, vama ne bom mogel nikoli poplačati. Dovolita mi, da vama pomagam,« je prosil.
»Sama se bova rešila, verjemi,« sem odločno rekla.
Čeprav nerad, je popustil.
Aidan je bil res zlati otrok. Ni mu bilo vseeno in njegova skrb, me je zadela v srce. Dobro sva vzgojila sina.
Čas je bil, da se Melanie vrne. Pričakala sva jo na letališču. Bila je nasmejana, urejena in zagorela. Njen zaročenec Patrick je stopal zraven nje in jo ponosno držal za roko.
»Pogrešala sva te,« sem ji rekla in jo objela.
»Da, da, sedaj pa me spusti, da mi ne pokvariš frizure,« je vzdihnila.
»Poslovi se od Patricka, pogovoriti se moramo,« je resno dejal Sebastian.
»Zakaj?« je bila Melanie začudena.
»Vse boš videla. Patricku sem že poklical taksi, lahko se dobita kasneje,« je velel Sebastian.
Patrick se je prisiljeno nasmehnil, ji dal poljub in pokimal v pozdrav nama. Nato je odšel.
»Sedaj pa pojdimo domov,« sem rekla. Trepetala sem, bala sem se njene reakcije.
Počasi smo se odpravili do parkirišča in Sebastian je pričel odklepati naš novi, stari avto.
»Kaj pa je ta škatla? Pa menda ne mislita, da se bom peljala v tem? Kaj pa vama je? Sta zmešana,« je cepetala Melanie in naju presenečeno gledala.
»Žal, to je sedaj naš novi avto,« je kislo dejal Sebastian.
»Raje grem peš. Kje je mercedes?« je rohnela.