V naš elektronski nabiralnik moja.leta@gmail.com, je prispelo pismo bralke. Zaupala nam je svojo malce nenavadno zgodbo. Ker ni želela, da objavimo pravo ime, smo le tega spremenili. Preberite jo, morda boste tudi vi od danes dalje nekoliko prijaznejši s svojimi sosedi (če, seveda, niste že sedaj v dobrih odnosih).
Cene je živel nasproti mene že vrsto let. Bil je poročen, otrok nista imela. Le mačke. Te so se vedno smukale okrog njegovih vhodnih vrat in se hodile iztrebljati na moj vrt. Pred leti mu je umrla žena in najbrž je takrat postal še bolj zagrenjen. Nalašč je delal stvari, za katere je vedel, da me jezijo. Ker mu je bilo dolgčas in ga je, očitno, moja jeza zabavala!
Jaz živim v tej ulici že od otroštva. Nisem se poročila, živim v hiši svojih staršev. Sedaj jih ni več. Nimam veliko prijateljic, družbo mi dela Žak. Mali mešanček, moj pasji prijatelj.
Žak lovi sosedove mačke, sosedove mačke lovijo njega in midva s Cenetom se kregava tudi zaradi tega. Ko sva si nazadnje skočila v lase, me je ozmerjal s trapo, jaz sem mu rekla, da je navaden bebec.
Vsak dan greva z Žakom na sprehod, tudi tistega dopoldneva sva šla. Vsak dan ob isti uri. Kljub temu, da so bile ceste zasnežene in nekoliko ledene. Previdno in počasi sem se odpravljala po poti, ki sem jo prehodila vsak dan. Drevje se je upogibalo pod težo snega, narava je bila čudovita.
Nisem bila pozorna, nazaj grede mi je spodrsnilo in priletela sem na desni kolk. Pekoča bolečina mi je švignila skozi telo, zakričala sem na ves glas. Žak je prestrašeno odskočil. Ojoj, kako je bolelo! Nisem se mogla premakniti, le ječala sem. Nekaj minut sem potrebovala, da sem umirila misli. Strah me je postalo. Le kdo bo v tem vremenu šel po poti? Ni bilo stopinj, ko sem se vzpenjala. Pogledala sem Žaka. Naj storim tako, kot to naredijo v filmu, naj mu rečem, naj steče po pomoč? Ah, kje pa. Izgubila bi ga. Žak bi odšel po svoje.
Poskušala sem vstati. Ni šlo. Preveč je bolelo. Zajokal sem. Zlomila sem si kolk. Kdo bo skrbel zame? Za Žaka? Kaj naj storim? V mislih sem iskala svoj mobilni telefon, da bi poklicala prijateljico. Da, seveda, bil je na svojem starem mestu, na omarici v dnevni sobi. Nikoli ga nisem jemala s seboj. Le zakaj ne?!
Zeblo me je, okrog mene tišina, Žak je legel k mojim nogam …
Koraki so se približevali. Zaslišala sem, da me nekdo kliče: »Lili? Liliiiii!«
»Tukaj sem, tukaj! Padla sem,« sem zakričala. Na glas sem se zasmejala. Rešena sem. A že trenutek kasneje se je moj obraz zresnil. Nihče drug ni prišel pome, kot Cene!
Potem, ko me je resno vprašal, kje za vraga imam mobilni telefon in ko je še šestič zavil z očmi in izjavil, da sem trapa, je poklical pomoč.
Kolk ni bil zlomljen, le močan udarec je bil. Počivala sem nekaj dni, bolečina me je spremljala še dolgo.
Ko sem končno zbrala pogum, sem pozvonila pri sosedovih vratih. Cene me je povabil naprej. Prinesla sem mu domače žemlje. Vesel je bil.
Povedal mi je, da je vsakič znova čakal, kdaj se bom vrnila iz sprehoda. Dolgočasil se je, bil je sam. Vedel je, kdaj grem od doma, kdaj se vrnem, kdaj sem na vrtu.
Ker me ni bilo, je sklenil, da gre pogledat, če je z mano vse v redu. Še sreča za tako radovednega soseda!
Po nekaj obiskih sva ugotovila, da se znava normalno pogovarjati in postala sva prijatelja. Ne partnerja, ne ljubimca, prijatelja pa. Dobra prijatelja.
In kaj sem želela sporočiti s svojo zgodbo? Ko greste od doma, s seboj vzemite mobilni telefon. In bodite prijazni do sočloveka. Ker človek nikoli ne ve, kdaj bo potreboval pomoč. in včasih si presenečen nad tem, kdo ti je pomoč pripravljen nuditi!