Mojca je pogledala na uro. Imela je še dovolj časa, da se povzpne po stezici, ki se je vila skozi gozd. Odpravila se je. V gozdu je bilo čudovito hladno, uživala je v tišini, poslušala ptičje petje. Zdelo se ji je, da bi tako lahko hodila ure in ure. Dobro ji je dela sprememba.
Stezica se je pričela ožati, postajala je vse bolj zaraščena. Mojca je ugibala, da najbrž zelo malo hodijo po njej. A to je ni odgnalo nazaj. Vztrajala je in stopala naprej.
Ivo jo je že od daleč zagledal. Prenehal je pospravljati drvarnico in se potuhnil v hišo.
Mojca je stopila do hiše in jo opazovala. Bilo je videti, da nekdo živi tam, pospravljeno in urejeno je bilo.
»Dober dan,« je zaklicala. Upala je, da je lastnik doma, da ji bo znal povedati, kam pelje stezica. Mogoče ji bo svetoval, kam naj gre, kateri del narave si naj ogledal. A odgovora ni bilo. Le tišina, pa čeprav se je Mojci zdelo, da nekdo je v hiši.
Nekaj časa je še postala, potem pa se počasi obrnila. Pogled na uro ji je povedal, da bo čas za kosilo. S hitrimi koraki se je odpravila nazaj do vasi.
»Danes sem odšla po stezi skozi gozd. Prišla sem do male hiške,« je povedala pri kosilu teti.
»Tja gor si šla,« je presenečeno rekla Tončka.
Prikimala je.
»Raje ne hodi tja! Ni varno,« je odsvetovala teta.
»Zakaj ne? Kaj se le lahko zgodi,« je bila Mojca začudena.
»V hiši živi čudak. Nihče ga ne mara. Bivši kaznjenec je. Pomilostili so ga. sam bog ve, zakaj! Nevaren je,« je povedala teta.
»Če je kaj zagrešil, je odslužil. Sklepam, da ni več nevaren, če je na prostosti,« je razmišljala Mojca.
»Ha! Enkrat moriš, vedno lahko. Vsaj tako menim jaz! Še vedno je nevaren,« je vztrajala teta.
»Kaj je storil,« je zanimalo Mojco.
»Umoril je svojo ženo. Našel jo je z ljubimcem,« je povedala teta.
»Res,« je zanimalo Mojco.
»Da. A imel je dobrega odvetnika. Nekaj let je sedel, potem so ga izpustili. Sedaj živi tam gor, z nikomer se ne druži, z nikomer ne govori,« je pojasnila teta.
»Najbrž mu je žal za svoja dejanja. Najbrž se je zato umaknil na samoto,« je razmišljala Mojca.
»Kje pa! Njegova žena ni bila edina, ki ji je vzel življenje. Kmalu zatem, ko je prišel na prostost, je izginil moški, s katerim jo je zasačil. Starši njegove žene so zahtevali, da gre v zapor. Kmalu sta izginila še onadva. A nihče mu ni mogel dokazati, da ima on prste vmes. Nikoli jih niso našli,« je resno govorila Tončka.
Mojco je spreletel srh po vsem telesu. Stresla se je. Uh, kaj takega! Da v tako mirni vasici živi tak psihopat!
»Najbrž bi bilo res najbolje, da ne odidem več tja gor,« je sklenila.
Teta je pomirjeno pokimala.
Po kosilu sta legli vsaka na svoj ležalnik, pili limonado in debatirali o vsem mogočem. Mojci pa čudak ves čas ni in ni šel iz glave. Kaj pa, če mu ljudje delajo krivico? Kaj, če je osamljen?
Sklenila je, da naslednjega dne odide spet tja. Če ga ne bo srečala, bo odnehala in se raje posvetila drugim potem. A teti o tem raje ne bo govorila, samo skrbelo bi jo.
Že takoj po zajtrku se je odpravila po stezi skozi gozd. Ko se je približevala hiši, je stopala tiho. Upala je, da ga bo presenetila in se ji ne bo imel časa skriti. Sicer jo je bilo nekoliko strah, toda kar tako sredi belega dneva, ji najbrž ne bo ničesar storil. Zakaj sploh bi ji? Nič mu noče.
Zagledala ga je, kako pospravlja drvarnico. Stopila je k njemu, se meter pred njim ustavila in ga pozdravila.
Skočil je pokonci, prestrašil se je, se obrnil in jo gledal.
Imel je velike rjave oči, rjave nekoliko daljše lase, temno polt, mišičaste roke, skladno postavo. Imel je okrog štirideset let, morda kako leto manj. Bil je simpatičen na pogled.
»Nisem te želela prestrašiti. Le vprašala bi rada za pot. Nisem od tu,« je pojasnila z nekoliko tresočim glasom.
»Vem, da nisi od tu, si pa vztrajna. Že včeraj si prišla,« je Ivo spregovoril.
Presenečena je bila nad lepoto njegovega glasu. Nasmehnila se je.
»Kam bi rada šla? Sedaj, ko si videla mene,« je dejal in jo nepremično gledal.
»Si kaj posebnega, da bi te morala videti,« je odvrnila nazaj. Čutila je, da ni nevaren.
Na ves glas se je zasmejal, nato pa bil v sekundi pri njej in jo zgrabil za roke.
Mojca je otrpnila, prebledela, niti zadihati ni upala.