Spustil jo je in se odmaknil. »Vidiš, sedaj sem ti dokazal, da veš, kdo sem. Prestrašila si se.«
»Ne verjamem čenčam. Vedno so napihnjene,« je izjavila.
»Ampak, da nastanejo, mora biti v njih najprej nekaj resnice,« je dejal. Sedel je na klop.
»Saj ni važno. Za svoje grehe plačamo. Vsi,« je spet rekla.
»Kaj bi pravzaprav rada,« je naravnost vprašal. Prižgal si je cigareto in zamišljeno puhnil.
»Všeč mi je ta del gozda in nisem se pustila odgnati z besedami…«
»Da tu živi Ivo, morilec,« je dokončal namesto nje.
»Nekaj podobnega,« je prikimala.
»Se me res ne bojiš? Kaj, če ti kaj storim,« ga je zanimalo. Zabaval se je.
»Ne bi mi. Ničesar ti nisem storila. Le zakaj bi mi,« je povedala.
»Ker sem zmešan, mogoče? Ker lovim lepotice, jih posilim in nato ubijem. Zakopljem globoko v gozd in za njimi pobrišem vsako sled,« je dejal in se zarežal.
»Tega nisem slišala o tebi. Tega v vasi niso vedeli,« mu je odvrnila.
»Prav zanimiva si. Čudi me, da si upala sama sem gor. Nihče ne pride. Bojijo se me, prepričani so, da bom spet moril,« je povedal.
»Pa boš,« je vprašala.
Pogledal jo je in se nasmehnil: »Danes ne. Lahko pa nama skuham kavo.«
Prikimala je. Sedla je za leseno mizico pred hiško, on pa je izginil v notranjost. Bila je presenečena. Teta ji je rekla, da je Ivo čudak, da z nikomer ne spregovori niti besedice, da se izogiba ljudem. Zakaj je potem govoril z njo? Mogoče zato, ker je govorila z njim, kot s človekom in ne kot s čudakom s temno preteklostjo. Morda ga je videla takšnega, kot je tisti trenutek bil in ne takšnega, kot je bil nekoč.
»Kava, kozarec soka. Piškotov pa nimam, ne maram jih,« je povedal, ko je postavil pladenj na mizo.
Sedel je nasproti nje in jo gledal.
Mojci je bilo nekoliko nelagodno. Ivo je bil res postaven moški, njegove oči, njegove roke. Izbrisala si je te misli iz glave. Le kaj nori!
»Si že dolgo tu gor,« je pričela, da bo odgnala svoje misli.
Prikimal je.
»Pa ti ni nič dolgčas,« je spraševala.
»Ne. Sicer pa včasih pride mimo kaka deklica. Takšna, kot si ti,« jo je podražil.
»In kakšna naj bi bila,« jo je zanimalo.
»Želiš si kratke avanturice z mano. Bojiš se me, po drugi strani pa te neznansko privlačim,« je zadel bistvo.
Mojca se je razjezila: »Domišljav pa si! Imam, imam fanta, ki ga ljubim! Nikoli ga ne bi varala. Sploh pa ne s takšnim, kot si ti!«
»Lažeš. V očeh ti piše, da sem ti všeč,« je izzival naprej.
Mojca je jezno vstala, pihnila, se obrnila in s hitrimi koraki odšla nazaj proti vasici.
Ivo se je zadovoljno naslonil na klop, si prižgal cigareto in zamišljeno puhnil.
Vso pot je skoraj tekla in bila užaljena. Le kaj misli, da je? Norec, bedak, psihopat!
Nato se je jezila nase. Le zakaj je šla tja?! Mar bi poslušala teto in se izogibala njegove koče. Nikoli več ne gre tja! Teh nekaj dni bo uživala v naravi in kar je najbolj pomembno, premislila bo, kaj ji pomeni Tomaž.
Teta jo je že čakala s kosilom. Zadihana je vstopila v kuhinjo.
»Ja, kje pa si bila,« je vprašala Tončka.
»Povsod okrog. Pozabila sem na čas, bilo je čudovito,« se je zlagala Mojca.
»Naš zrak ti bo dobro del, le nadihaj se ga! Sedaj pa se najej,« je velela teta.
Popoldan se je Mojca zadrževala pri hiši. Pomagala je teti pri gospodinjskih opravilih, zlikala ji je perilo. Ves čas pa ji je pogled uhajal tja gor. Kaj, če je imel prav? Kaj, če si res želi nekaj norega?
Zvečer je utrujena padla v posteljo in takoj zaspala, zjutraj pa se je zgodaj zbudila. In njena prva misel je bil on. Čudak in norec! Jezna je bila nase. Le zakaj ga ni mogla izbrisati iz glave?!
Teta je bila že pokonci in začudeno jo je pogledala: »Si že vstala?«
»Ne morem več spati. Lačna sem,« je povedala Mojca.
»Danes se lahko skupaj odpraviva na sprehod,« je predlagala teta.
Mojca je rahlo prikimala, čeprav ji ni bilo po godu. Sicer pa, mar ni še včeraj rekla, da tja gor ne gre več? Torej?!
A teta ni mogla iti. Klicala jo je soseda in jo prosila za pomoč pri peki peciva. Njena hči se je nameravala poročiti. Imeli naj bi veliko slavje.
»Nič zato! Kar pojdi, naj te ne skrbi zame,« je kimala Mojca.