»Pa kosilo? Kaj boš jedla,« je bila teta zaskrbljena.
»Veš kaj? Odšla bom v vašo gostilno, sedla na vrt in naročila kako dobro domačo jed,« se je domislila Mojca.
»Prav. Samo danes me ne bo. Jutri bova skupaj,« je prikimala teta.
Odšla je k sosedi, Mojca pa je oklevala. Vleklo jo je tja. Nihče ne bo izvedel. Nihče ne bo posumil. Naj gre? Naj naredi nekaj norega?
Odšla je pod prho, nato si je oblekla privlačno spodnje perilo, se nadišavila. Pogledala se je v ogledalo, si popravila dolge lase.
»Kaj delam? Sem nora,« je rekla na glas in se gledala v ogledalu. Zamahnila je z roko, se do konca oblekla, nato pa odšla.
Ivo je sedel na klopi. Ko ga je zagledala, je ustavila korak. Že je oklevala, naj gre naprej ali naj se obrne, ko jo je zagledal. Vstal je in počasi stopil do nje, smehljal se je.
»Čakal sem te,« je rekel nežno.
»Kako si vedel, da bom prišla?«
»Ker se mi ne moreš upreti,« jo je podražil.
Jezno ga je pogledala.
»Pridi,« je dejal in jo prijel za roko. Ko je zaprl vrata koče, sta se objela. Nista prišla do postelje, ljubila sta se kar tam, na tleh.
Zadihana sta ležala drug poleg drugega. Ivo si je prižgal cigareto in zamišljeno strmel v strop.
»Je res,« se je tedaj opogumila Mojca in vprašala, kar jo je že ves čas mučilo.
»Si želiš, da ne bi bilo,« jo je vprašal in pobožal po roki.
Prikimala je.
»Potem reciva, da ni res in da so mi vse skupaj podtaknili,« je mirno odgovoril.
V vas se je vrnila šele proti večeru. Ni ga hotela zapustiti. Neznansko jo je privlačil. In vse bolj je bila prepričana, da so mu res vse skupaj podtaknili. On ne bi mogel moriti. Bil je tako nežen.
Tete k sreči še ni bilo. Ves dan ni jedla, zato si je na hitro pripravila prigrizek. Zamišljeno je sedela na terasi. Premišljevala, kaj naj stori. Naj pobegne domov in pozabi na vse? Naj gre jutri spet tja in se preda nori avanturi. Da, to je bil. Le avantura. Prihodnosti nista imela, tega se je dobro zavedala.
Teta je prišla kasno, Mojca jo je čakala na kavču pred televizijo.
»Si lepo preživela dan,« je zanimalo teto.
»Najlepše,« se Mojca ni zlagala.
»Utrujena sem. Ves dan smo pekli. Jutri naj bi spet. Pa sem povedala, da imam obisk,« je govorila teta.
»Pojdi! Res. Ne bo mi hudega. Samota mi ugaja. Moram razmisliti,« je takoj rekla Mojca.
»Res ne boš jezna,« je vprašala teta.
»Kje pa! Že to mi je dovolj, da sem tu. Ne obremenjuj se z mano,« jo je pregovorila.
Bila je utrujena od vsega, a vseeno kar nekaj časa spanca ni bilo. Ko pa je zaspala, je spala trdno do desete ure dopoldan.
Skočila je pokonci in pogledala na uro. Ivo! Najbrž jo čaka. Mora pohiteti. Do njega je skoraj ura hoda.
Na hitro se je oprhala in uredila. Tete že davno ni bilo več. V kuhinji ji je pustila zajtrk, a se ga Mojca ni dotaknila. Pomembnejše od hrane je bilo to, da čim prej uzre njega.
Tekla je vso pot in zadihana prispela do koče. Čakal jo je. Nasmehnil se je in jo poljubil.
»Kje si hodila tako dolgo,« ga je zanimalo.
Spala sem. Sinoči nisem mogla zaspati, potem pa sem se prebudila žele ob desetih. Žal mi je, da nisem prišla že prej,« je pojasnila.
»Imava čas. Dovolj časa,« je dodal, jo odpeljal v svojo spalnico. Ljubila sta se dolgo in nežno. Mojca česa takega še ni doživela. Tomaž je bil kar dober ljubimec, toda Ivo. Ne, z njim se najbrž ne bi mogel primerjati nihče. Prav nihče!
»Skuhal nama bom kavo. Si lačna,« je vprašal, ko je bilo sonce najvišje na nebu.
Mojca je prikimala in se leno pretegnila v njegovi postelji. Ivo je odšel v kuhinjo. Zraven postelje je imel nočno omarico. Prijela je za predal in ga odprla. Zazrla se je v sliko. Na njej je bila črnolaska. Zelo lepa je bila. Privlačna. Podobna je bila dekletom iz modnih revij.
»Daj nazaj,« je zaslišala njegov glas.
Stresla se je, prestrašila se je. Položila je fotografijo v nočno omarico in zaprla predal.
»Oprosti,« je zašepetala.
»Nič hudega,« je odkimal.
»Je to….ona?«
»Da. Moja žena,« je prikimal.
»Lepa je. Bila,« je rekla Mojca.