»Aha. Zelo lepa. Ne samo meni, še mnogim drugim,« je povedal z ostrim glasom. Gledal je jezno.
»Ne bom te spraševala o njej,« je sklenila Mojca.
»Bolje bo, da,« je dodal in izginil nazaj v kuhinjo.
A njena podoba ji ni šla iz glave. Jo je ubil? Zakaj mu ni bila zvesta. Res je bila lepotica, najbrž je lahko dobila prav vsakega, na katerega je vrgla oko, toda tudi Ivo ni bil slab. Če bi imela takega moža. Ne, nikoli ga ne bi varala. Ljubila bi ga in spoštovala in bila ponosna, ker bi vsak večer legel k njej!
Po skromnem kosilu, ki ga je pripravil Ivo, sta se odpravila na sprehod. Nista se preveč oddaljila od koče. Ivo ni maral naleteti na vaščana, pa tudi Mojci ni bilo ravno vseeno, če bi jo kdo videl tam gor. Ona bi sicer odšla domov, toda njena teta bi ostala in najbrž poslušala, kakšno nečakinjo ima.
»Si kdaj razmišljal, da bi se preselil? Pridi k meni v mesto,« je rekla Mojca.
»V mesto? Ne, hvala. Tu mi ugaja,« je povedal.
»Si ne želiš družine,« jo je zanimalo.
Odkimal je.
»Pa midva,« je pričela.
»Midva sva bežna. Naletela sva drug na drugega, izkoristila bova dane trenutke, nato pa se vrnila nazaj vsak na svoj tir,« je povedal odločno.
Mojci je bilo ob teh besedah hudo. Opazil je. Prijel jo je za roke in jo pogledal v oči.
»Si res želiš kaj več z mano? Z morilcem,« je vprašal.
»Ne verjamem jim. Sedaj te poznam, ne verjamem,« je odkimala.
»Si res prepričana,« je hotel vedeti.
Počasi je prikimala, nato pa dahnila: »Ljubim te.«
Njena izjava ga je presenetila. Presenečeno ji je gledal v oči. Objel jo je in poljubil.
Preostanek dneva je bil molčeč in zamišljen.
»Ivo, ljubi me. Ko pade mrak, bom odšla nazaj,« mu je rekla in ga objela.
Tistega večera je bila žalostna. Ležala je v postelji in strmela v zrak. Ni vedela, kaj naj naredi. Dnevi so z veliko naglico hiteli dalje in počasi se je bližal čas, ko bo morala nazaj. Nazaj v mesto, v službo, v staro življenje. Ni ga hotela zapustiti, želela je biti ob njem. Poskušala ga bo prepričati, da odide z njo. Mora iti! Le kaj ima v tej vasici?! Nikogar, ki bi sploh upal spregovoriti z njim. Le samoto. A Ivo ni tak. Sedaj je vedela. Je normalen človek, ki si želi pogovor, družbo, nekoga, ki ga bo lahko imel rad in mu bo ljubezen vračal. Bil je prav tak, kot vsi ostali. Mora z njo! Mora v življenje.
Teta je bila naslednjega dne doma. Toda bila je utrujena. Sklenila je, da bo počivala.
»Boš do kosila nazaj? Prav lepo je videti, kako ti naš zrak dobro dene! Povsem drugačna si v obraz. Nasmejana, srečna. Najbrž si tudi že prišla do zaključka, o katerem premišljuješ,« je ugotovila teta.
Mojca se je nasmehnila in prikimala. Oh, teta, ko bi ti vedela!
Odšla je gor. Vedela, da do kosila ne bo nazaj, a bilo ji je vseeno. Sedaj ji je bilo že popolnoma vseeno, če vsa vas izve, da ga ljubi. Ljubi samotarja in morilca, ki se ga vsi bojijo. Pripada mu, njen je. Šel bo z njo.
Koča je bila odprta, zato je vstopila. Ivo je pospravljal shrambo.
»V dolino bom moral zaloge mi pohajajo. Se pozna, da so pri hiši ena lačna usta več,« se je pošalil.
»Greva skupaj,« je vprašala.
»Ne nori. Sam bom odšel. Zvečer,« je povedal.
»Zakaj ne? Vseeno mi je, če me vidijo s tabo. Ljubim te,« je povedala.
»Mojca, nikar…« jo je skušal ustaviti.
»Moraš z mano v mesto. Imela se bova najlepše. Živim v hiši, dovolj prostora bo za naju, za otroke! Ljubila se bova. Našel boš službo, prijatelje…« je naštevala.
»Dovolj,« je tedaj zakričal. »Nikamor ne grem!«
»Zakaj ne? Ne razumem,« je bila zmedena.
»Zato, ker bom ostal tu. Zato, ker mi tako tudi ugaja,« je povedal.
»Pa midva,« je pričela.
»Midva?! Naju nikoli ni bilo. Mogoče v tvoji glavi. Nikoli ti nisem rekel, da te ljubim, mar ne? Že takoj na začetku sem ti povedal, da bova imela bežno avanturo. To je tudi vse, kar ti lahko dam. Nobene ljubezni zate nimam,« jo je postavil nazaj na trda tla.
Žalostno je zrla vanj.
»Sedaj pa bi te prosil, če lahko odideš. Popisati moram, kaj vse mi manjka, da bom prinesel iz trgovine,« je resno dodal.
Pred njo ni več stal tisti ljubeči Ivo, ki ga je poznala zadnje dni. Pred njo je spet stal samotar, čudak, morilec.
»Res želiš, da grem,« je vprašala.