Prikimal je. Ni je več pogledal.
Ko je odšla, je zaklenil vrata za sabo. Za vsak slučaj. Jezno je brcnil v stol in zaklel.
Ni odšla takoj k teti. Poiskala si je kotiček v gozdu, kjer je izjokala svojo bolečino. Bila je prevarana. Popolnoma. Izkoristil jo je in zavrgel. Ampak, saj je sama tako hotela. Sama je odhajala k njemu, mu izpovedovala ljubezen. On je modro molčal.
Pomirila se je za silo in odšla. Prišla je ravno prav za kosilo.
»Danes pa si nekam žalostna,« je takoj ugotovila teta.
»Ah, saj veš. Tomaž,« se je izgovorila nanj.
Prikimala je.
»Sklenila sem, da grem proti domu. Dovolj časa sem bila tu. Čas bo, da zakrpam svoje življenje,« je povedala. Želela je čim prej oditi.
»Si prepričana? Tako malo sva bili skupaj,« je bila teta kar žalostna.
»Moram. Pogovorila se bom s Tomažem,« je lagala Mojca.
»Vesela sem zate. Vedela sem, da bosta skupaj,« je govorila teta.
Še istega dne je odšla. In se v varnem zavetju svojega doma zjokala. Bolelo jo je. Res ga je vzljubila. Želela si ga je vsako minuto. Ko bi bil ob njej!
S Tomažem nista nikoli nadaljevala ljubezni. Potisnila ga je v svojo preteklost. A Ivo ni in ni hotel biti njena preteklost. Dolgo je žalovala za njim, hrepenela po njegovem dotiku. Potem pa le pozabila.
S teto sta se redno slišali po telefonu. Ni je upala vprašati po njem. Nekoč pa je le zbrala pogum.
»Ivo? On že dolgo ne živi več tu. Prodal je svojo kočo in odšel. Nihče ne ve kam. Prav oddahnilo se nam je. Sedaj je mimo njegove koče čudovita pešpot. Ko boš prišla, bova enkrat odšli tja gor. Boš videla, kako čudovito je!«
»Verjamem ti, teta,« je dahnila Mojca.
Odšel je. On, ki je trdil, da bo vedno ostal. Kdo ve, kje je? Spet ljubi? Se je poročil? Je lepa?
Mojca je odšla na balkon in gledala sončni zahod. Ga vidi tudi Ivo?
Nikoli več se nista srečala, ostal je le spomin na bežno avanturo…