»Ujeli smo vašega občudovalca. Saj ne boste verjeli, kaj vse je imel v hiši,« je zmajal z glavo komandir.
»Najprej mi povejte, če ste našli Vida,« ga je Mira prekinila.
»Smo! Vid Jelen je v bolnišnici,« je prikimal komandir.
»V bolnišnici,« je Mira prestrašeno ponovila.
»Nič hujšega ni! Udarec v glavo je dobil, ima pretres možganov. Nezavesten je ležal v bližini hiše. Vaš občudovalec ga je najbrž z leseno stvarjo udaril po glavi, nato pa odšel k vam,« je govoril komandir.
Olajšano je zaprla oči, Vid je bil živ. In samo to je bilo pomembno.
»Pri njemu smo našli videokasete, slike, posterje, fotografije, izrezke iz časopisov. Vso hišo je imel oblepljeno z vami,« je govoril komandir.
Mira ga je pogledala: »Ne morem verjeti, iztirjenec!«
»Hja, pa še prav imate,« je kimal komandir.
Mora je bila mimo. Beno je bil zaprt na psihiatričnem oddelku, nevarnosti, da se ponovi, ni bilo. Vid je okreval, po dveh dneh so ga izpustili iz bolnišnice.
»Nikoli več nočem biti sama,« mu je rekla Mira in se stisnila k njemu.
»Če te bo še vedno strah, bova prodala hišo,« jo je tolažil Vid, ki je vse skupaj hrabro prenesel.
»Bi res? Ampak, všeč mi je in čudak je zaprt. Ne bo ga več,« je govorila Mira.
»In še več, slišal sem, da bodo te dni porušili njegovo podrtijo. Potem ne bo več niti sledu za njim,« je povedal Vid veselo novico.
Sonce je zahajalo in nebo se je obarvalo rdeče. Sedela sta na terasi in zrla v zahod. Bila sta varna, popolnoma varna. Nihče ju ni več opazoval.