Leon se je najprej vsem predstavil, nas vsakega posebej pozdravil in vsakemu dejal, da si želi čim boljših odnosov. In da upa, da mu bomo pomagali, ker je pač nov in se mi bolje znajdemo v delu, ki ga opravljamo.
Popolnoma je preuredil pisarno, ki jo je dobil. Videli smo, kako je vanjo prinesel nov naslonjač, nekaj zelenih rastlin in celo posodo z zlato ribico. Povrhu tega, da je bil lep, je bil še skrben. Saj ni tako preprosto skrbeti za zlato ribico!
Vse prevečkrat sem gledala v njegova vrata in čakala, da se odprejo. In ko se mi je neke noči za povrhu vsega še sanjalo, kako skupaj kolesariva po naravi in kako se potem poljubljava ob jezeru, ki se je lesketalo v sončni svetlobi, je bilo dovolj. Bila sem zatreskana v svojega šefa! Groza. Iz te moke najbrž ne bo kruha.
A sem vseeno kmalu opazila, da nisem najbolj privlačen človek na tem svetu. V službo sem vedno odšla oblečena dolgočasno. Črne hlače, rjav puli. Nikoli nisem uporabljala parfuma, nikoli se nisem ličila. Muka mi je bila že to, da sem se vsako jutro namazala po obrazu s kremo. Bila sem več kot potrebna prenove. Vsaj, če sem si želela, da me nov šef opazi.
In naredila sem načrt. Lepo počasi in skoraj neopazno se bom spremenila v nekoga, ki privlači moške kot magnet.
Velika sem meter šestdeset. Dobro, to še ni najhuje. Imam namreč šestinšestdeset kilogramov. Saj vem!
Kar sem morala narediti najprej, je bilo to, da sem shujšala. In sem pričela. Časa imam več kot dovolj.
Preden sem šla v službo, sem naredila nekaj trebušnjakov. Oh, kako je to težko! Le kdo se je izmislil, da moramo imeti mišice. No, meni so jih najbrž pozabili dati.
Pa je šlo, vsak dan lažje. Nisem obupala. Ne, ne. Kadar se mi ni ljubilo, sem si pred očmi naslikala njegov obraz, pa sem telovadila kot zmešana.
Čez čas sem se vpisala v fintnes center. Tam bom shujšala.
Vaditelj mi je naredil program in se mi kislo smejal, ko sem se pred njim prikazala v pajkicah.
»No, saj bo šlo. Ampak, morali boste biti vztrajni,« mi je povedal.
Je mislil s tem, da naj ne pričakujem preveč?!
Štirikrat tedensko sem redno hodila na fitnes. Pričela sem ločevati ogljikove hidrate in beljakovine.
Ko sem si prvič pripravila naravni zrezek in zeleno solato brez vsega, me je stisnilo v želodcu. Nič krompirja. Ljubi bog, le kako bom lahko pojedla zrezek brez krompirja?!
Pa sem se navadila na to. Sokove in razne vitaminske napitke sem zamenjala z navadno vodo. Ste vedeli, da je voda brez okusa?
Več kozarcev vode na dan, več gramov gre dol, sem prebrala. No, pa začnimo. Prvi dan mi jih je uspelo popiti pet. Premalo. No, začetek je.
Ko sem čez mesec dni stopila na tehtnico, seveda z zaprtimi očmi, sem bila že popolnoma vajena jesti kosilo brez krompirja. Na dan sem popila tudi do dvanajst kozarcev vode. Hura!
Počasi sem odprla oči, glavo sem sklonila proti tehtnici. Kaj? Je mogoče? Ljubi bog! Na tehtnici je kazalo, da imam točno šestdeset kilogramov. Stopila sem dol, pa še enkrat gor. Ja, res je. Shujšala sem. Hura!
In imela sem še več zagona. Počutila sem se veliko bolje, vodo sem celo vzljubila. Hlače so postajale preohlapne in omisliti sem si morala novo garderobo. Predvsem sem si želela vnesti nekaj svetlejših barv.
»Gospa, tako lepo postavo imate! Izberite si raje krajši pulover,« mi je svetovala prodajalka.
Saj res, sedaj nisem več potrebovala puloverjev, ki so bili podobni vreči za krompir. Lahko sem nosila takšne, ki so kazali mojo zadnjico.
Tistega jutra sem bila dobre volje. Za v službo sem oblekla nov rdeč pulover in nove hlače. Sem res jaz? Seksi sem, ni kaj!
Pa mislite, da je v službi kdo opazil. Ni. Niti on ne. Tistega dne ga sploh ni bilo iz pisarne.
Boš že videl! Dokazala ti bom, da si zaljubljen vame!
Nekaj dni zatem mi je sodelavka Ajda sporočila šokantno novico: »Ti, Anka, a veš, da imata Leon in Urša nekaj?«
Na glas sem pogoltnila slino in jo gledala.
»Nisi vedela? Ja, zadnjič sem ju videla. Stiskal jo je za zadnjico, ona pa se je neumno smejala,« mi je povedala.
Oh, kako sem sovražila Uršo! Speljala mi je fanta. Mojega, samo mojega.
A mi ni vzelo volje. Še trdneje sem se spopadla s hujšanjem. In čakala. Da bo Leon sprevidel, da je Urša navadna koza. Da sem jaz tista, ki si jo želi imeti za vse življenje. Jaz mu bom prala in likala srajce. Jaz mu bom rodila otroka in jaz mu bom vsako jutro napravila zajtrk. Sem šla predaleč?