Nekaj trenutkov je molčal. Obrnil se je na bok in jo pogledal v oči. Ležala sta na postelji.
»Si res želiš, da ne bi več potoval,« je vprašal resno.
»Želim, toda, si ti želiš biti le ob meni,« je rekla.
»Rad sem s tabo. Ljubim te, ker me razumeš. A popotnik sem, to veš,« ji je dejal.
»Vem, Mark in vseeno te ljubim. Upam, da boš nekoč imel dovolj, toda tudi, če ne,« je poskušala razumeti njegovo življenje.
»Ravno zato te ljubim. Ker razumeš,« je še dodal in jo poljubil.
Močno ga je objela, si želela, da ga ne bi nikoli izpustila. A vedela je. Že kar nekaj tednov je minilo od njegove zadnje poti. Kmalu bo prišel čas, da gre. Za mesec, za dva, za tri.
Spet sta stala na postaji in spet je zadrževala solze. Preklela je presneti vlak, ki se je tako neusmiljeno približeval postaji. Vlaku je bilo vseeno, da bo odpeljal njega.
»Nikar ne bodi žalostna, kot bi mignil bom doma,« ji je dejal. Poljubil jo je še zadnjič in skočil na umazani vlak.
Gledala je, kako je odhajal in že težko čakala na snidenje. Koliko jih še bo? Kolikokrat se bo še veselila snidenja? In kolikokrat bo še trpela ob slovesu? Ji je tako namenjeno? Bo vse svoje življenje stala na postaji in čakala, jokala, hrepenela in se spet veselila? Je to ljubezen? Prava?
Spet se je vrgla v delo, poskušala odmisliti, da je sama. Legla je v posteljo šele takrat, ko je bila res zadosti utrujena. Tako jo je spanec takoj premagal in ni utegnila premišljevati, da je v postelji sama, da Mark počiva nekje drugje. Med prijatelji? Sam? V družbi dekleta? Ne, Mark ne.
Minil je mesec in minila sta dva. Mark je v tem času dvakrat poslal sporočilo, da je dobro, da jo pogreša. Čakala je, odštevala dneve in tedne. Delala je, včasih obiskala njegovo mamo, njegovega očeta. Bila sta jezna na Marka, ker ga spet ni bilo. Vsakič, ko je odšel, sta bila jezna in vsakič, ko je prišel, sta upala, da ostane.
»Čas bi že bil, da si uredita skupno stanovanje. Mogoče bi ga to prikovalo na dom,« je govoril njegov oče.
»Čas bi že bil, da postaneta starša. To ga bo zagotovo prikovalo na dom,« je govorila njegova mati.
»Tudi jaz si tega želim, toda ne morem mu ukazati,« je odgovorila Ana.
»Moraš, drugače ne gre,« je rekla njegova mati.
Ana si je tega želela. Želela si je dom, družino in še vedno je upala, da bo Mark sam prišel do istih želja. Nekomu vsiliti svoje želje ni prav.
Minili so trije meseci in Ana je res težko čakala sporočila. Tistega, ki se ga je vedno razveselila. Tistega, da prihaja k njej. A ni in ni ga bilo. Mark je bil neznano kje in nič še ni kazalo, da prihaja nazaj domov.
Mark je po dolgih mesecih spet naletel na dekle, s katero je nekoč že potoval. Naletel je na dekle, s katero se je skoraj dva meseca ljubil povsem prijateljsko na najbolj nemogočih krajih. In bil jo je zelo vesel.
»Becca, ne morem verjeti, si res ti,« ji je dejal, ko jo je zagledal.
Od veselja ga je objela in poljubila. »Mark!«
Povsem samoumevno je bilo, da skupaj nadaljujeta pot. Oba sta imela polno novic in besed ni zmanjkalo. Becca mu je govorila, kje vse je bila in on njej. Ugotovila sta celo, da sta se na zadnji poti za las zgrešila.
»Kaj takega! Prav škoda,« je vzkliknila Becca.
»Najbrž bi potem ostal dlje časa. Če bi naletel nate. Kar pa ne bi bilo najbolj po godu moji deklici,« je dejal Mark.
»Jo imaš? Ljubezen,« je zanimalo Becco.
Prikimal je in ji nato govoril o Ani.
»Čaka te? Vedno te čaka in se veseli snidenja? Dobro dekle, ni kaj. Jaz te ne bi čakala,« je govorila.
»Ona je drugačna. Res me ljubi,« ji je razložil.
»Sedaj še, toda, Mark, res misliš, da te bo vse življenje čakala. Slej ko prej ji bo kdo drug prekrižal pot. Nekdo, ki ne odhaja,« ga je postavila na realna tla.
Mark se je prvič v življenju zamislil.
»Saj ne nameravaš nehati potovati, kajne,« je še dodala Becca.
Počasi je odkimal: »Ne, to je moje življenje, vendar. To sem in to bom ostal. Večni popotnik,« si je priznal.
»Sedaj praviš, da ima šestindvajset let. Sedaj je še mlada, toda čez nekaj let…hm, večina deklet si želi varen in trden dom, otroke, moža vsaj pri večerji,« je zamišljeno govorila Becca.
»In ti, Becca? Si tudi želiš tega,« je vprašal Mark.
»To ni zame, preveč nestanovita sem. Če bi se vezala, bi nekomu prizadejala le žalost. Tako, kot jo boš ti njej,« je rekla.