Za tisti dan sta se poslovila. Mark je hotel biti sam. Poiskal si je prenočišče. Spanca pa ni bilo. Premišljevalo je o besedah prijateljice. Imela je prav. Ana si najbrž želi več in zasluži si več. Tega ji res ne sme narediti, ne sme jo prikrajšati za družino. Pred njim je bila težka odločitev, imel je dve ljubezni in eni se je bilo potrebno odreči…
Tistega dne je bila Ana zelo vesela. Mark je končno poslal sporočilo. Po skoraj štirih mesecih! Tokrat ga dolgo ni bilo, najbrž bo tudi dalj časa ostal. Ali pa morda…morda za vedno. Ob njej.
Snidenje. Najlepši trenutki njenega življenja. Ko pripelje vlak, ko Mark ves nasmejan skoči k njej, ko jo objame, zavriska in je srečen.
A tokrat ni zavriskal. Rahlo jo je poljubil, jo pobožal po laseh. Njegove oči niso bile polne nje. Bile se nekoliko odsotne, nekoliko zaskrbljene in žalostne. Ana se je za hip prestrašila.
»Pridi, deklica, greva domov,« je dejal in jo prijel za roko.
Odšla sta v malo stanovanje, v katerem je živela Ana. In kadar je bil Mark doma, je tudi živel tam. Ob njej.
Tistega večera ni govoril o potovanju, zamišljeno je gledal njen obraz.
»Pogrešala sem te,« mu je rekla Ana.
»Tudi jaz tebe,« je prikimal.
»Mark, nekaj se je zgodilo, kajne,« je rekla prestrašeno, v duši jo je bolelo.
Obrnil se je na hrbet in pogledal v strop. Nato je rahlo odkimal.
Po nekaj dneh je bil spet stari Mark. Nasmejan, zgovoren in ljubeč. Objemal je Ano, jo poljubljal, ji bil ves čas za petami. In Ana je bila srečna.
Ostal je le toliko, kot je bilo potrebno. Delal je priložnostna dela, da je zaslužil. In Ana je kmalu ugotovila, da se spet pripravlja na pot. Da tudi tokrat ni bilo zadnjič. Nabral je denar in zavrtel globus.
Stala sta na postaji. Čakala sta na vlak. Mark tokrat ni bil vesel, ves na trnih. Bil je zamišljen. Gledal je Ano in se žalostno smejal. Bala se je. Nikoli ni bil tak.
Vlak je pripeljal. Poljubil jo je, z dlanmi objel njen obraz in zrl vanjo. Hotel si je zapomniti vsak delček njenega obraza.
»Ana, moja ljubezen,« je zašepetal. Nato jo je pobožal po laseh in skočil na vlak.
Ko ga je umazani vlak odpeljal, je Ana sedla na klop in zajokala. Tokrat je bilo slovo drugačno, tokrat se ni veselila snidenja. Mark je ni vprašal, če ga bo čakala. Vedno jo je in vedno mu je prikimala. Tokrat pa je molčal. Ni vprašal. Ne bo ga nazaj, snidenja zanju ne bo. Njena velika ljubezen je odšla v svet…
Becca ga je čakala. Njen obraz se je raztegnil v velik nasmeh, ko ga je zagledala.
»Pa si dejal, da te ne bo,« mu je rekla.
»Bil sem skoraj prepričan, da me res ne bo,« je skomignil z rameni.
»Si ji povedal,« je zanimalo Becco.
»Da, na nek način. Mislim, da je razumela,« je dejal. Bil je žalosten.
»Mark, bolje je tako. Sam veš,« mu je rekla Becca.
Prikimal je.
»Torej? Kam,« je nadaljevala Becca.
»Tajska,« je povedal.
»Prav, čeprav sem že bila. Petkrat,« je kimala.
»Tudi jaz, pa vseeno. Najprej tja, potem pa lahko greva slepo naprej. Ali pa ti zbereš nadaljevanje poti,« je povedal Mark.
»Bova videla, najbolje da se prepustiva trenutkom. To obvladava, kajne,« je pomežiknila Becca.
»Da, v tem sva dobra,« je prikimal Mark.
»Sedaj pa predlagam, da si najprej poiščeva samotni kotiček. Za obnovo najine nore veze,« se je nasmehnila Becca in ga pobožala po roki.
»Tudi prav,« je prikimal Mark…
Ana je potrebovala šest mesecev, da je pogledala resnici v oči. Marka ne bo več. Zanjo ne. Ni ji več pošiljam sporočila, ni se oglasil. Vedela je le, da ga še ni iz poti nazaj.
»Nikar ga ne čakaj, nadaljuj z življenjem,« ji je rekla njegova mati. Imela je prav.
In Ana je počasi pričela nadaljevati svoje življenje. Bilo je težko, Marka je še vedno ljubila. A počasi se je sprijaznila. Ostal bo njena velika ljubezen, a nedosegljiva. Drugačen je. Ne bi bila srečna. Ne ona in ne on. Odrekanja bi bila prevelika.
Ana je spoznala drugega po letu dni. Po letu dni od zadnjega snidenja z Markom. Andrej jo je ljubil in Ana ga je imela rada. Dopolnjevala sta se. Ljubila sta iste stvari. Hodila sta v kino, oboževala sta pico in ljubila sta romantične balade, ki so jima polnile večere v dvoje.
Kmalu sta si kupila stanovanje, se poročila. Ko je imela Ana devetindvajset let, je zanosila prvič. In rodila sina. Najprej ga je hotela poimenovati Mark, pa si je premislila. Skupaj z Andrejem sta ga poimenovala Boris. In nato sta dobila še Heleno in čez nekaj časa Metko.
Ana je bila srečna, imela je vse, kar si je kdaj želela. Imela je ljubezen, topel dom in družino. Na Marka ni več premišljevala. Ostal je lep spomin iz preteklosti.