Čez mesec dni sta bila preseljena. Bilo je v začetku jeseni. Beti si je najprej uredila sobo zraven dnevne sobe. Bila je dovolj velika, da je služila za prostor, kjer naj bi šivala. V mestu je obvestila stranke, da bo butik odprt le še trikrat tedensko. Dvakrat v dopoldanskem, enkrat v popoldanskem času. Če pa bi bilo nujno, pa naj bi jo poklicali po telefon. Za vsak slučaj je na vrata butika obesila tudi nov urnik in zraven pripisala svojo številko. Sprva so bile stranke zaskrbljene. Navadila jih je, da je bila ves čas na razpolago.
Prvi tedni v novi hiši so minili zelo hitro. Beti je imela polno dela z urejanjem, s pospravljanjem in dekoriranjem nove hiše. Bila je srečna. Jože je bil večinoma časa v službi, toda ker je bila polno zaposlena, ga niti ni pogrešala.
»Si že srečala novega soseda?« je vprašal nekoč pri večerji.
»Ah, kje pa! Saj nisem imela časa,« se je zasmejala. »Niti toliko časa nimam, da bi za nekaj uric odšla v gozd in nabrala gobe. Sedaj, ko sva doma zraven gozda, bo najbrž za to zmanjkalo časa!«
»Da, ponavadi je tako,« se je smejal Jože.
Življenje je kmalu prešlo v ustaljene tirnice. Beti je bila polno zaposlena. Dopoldan je šivala, dvakrat tedensko je odšla v butik dopoldan, popoldan je včasih odšla v gozd in nabirala gobe.
Šele, ko sta bila v novi hiši že dva meseca, sta se neke nedelje odločila, da odideta na krajši sprehod do novega soseda. Kje je njegova hiša sta vedela in peš sta se odpravila po ozki poti navzdol.
Sosed je bil doma. Vstopila sta v veliko sobo, kjer je imel prostor za goste. Vljudno ju je pozdravil in predstavila sta se.
»Da, slišal sem, da je hiša zamenjala lastnike. Pa nisem imel časa, da bi vaju pozdravil,« je prijazno povedal.
Za trenutek je sedel k njima za mizo, se predstavil. Roman je bil prijeten možak, star je bil sedemintrideset let, torej je imel toliko let, kot Beti. Imel je črne lase, modre oči in močno postavo. Pripovedoval jima je o svojem delu. Dolgo ni mogel sedeti, gostov je bilo vedno nekaj in ker je bil sam, je hitel s streženjem.
Prvi vtis je bil dober in Jože in Beti sta bila z novim sosedom zadovoljna. Bil je prijazen in delaven.
Kmalu jima je na mizo prinesel naročeno pijačo, zraven pa jima je ponudil še domačo klobaso in kruh iz krušne peči.
»Le kdaj imaš čas pripraviti vse to?« sta se čudila.
»Zjutraj, zgodaj vstajam,« se je nasmehnil.
Kmalu so postali dobri prijatelji. Jože in Beti sta pri njemu dobivala domače salame in klobase. Ker nikoli ni hotel vzeti denarja, sta mu vrnila drugače. Kadar sta imela čas, sta mu pomagala pri kmečkih opravilih. Beti mu je včasih sešila kak kos obleke, mu zarobila prtove za mize, okna v sobi za goste so kmalu krasila nova zavesa.
Tudi, kadar Jožeta ni bilo doma, je Beti vse raje zahaja k Romanu. Pomagala mu je, včasih je tudi stregla goste, Roman pa je v kuhinji pripravljal jedi zanje. Jože ni imel nikoli nič proti, popolnoma je zaupal svoji ženi. Vedel je, da ga ljubi in da do soseda čuti le prijateljstvo. Kadar je bil doma, so večkrat nedeljski večer preživeli skupaj. Včasih je on prišel k njima, večkrat sta šla onadva k njemu.
Bližalo se je novo leto. Roman je bil najprej prepričan, da bo imel zaprto.
»Sam ne bi zmogel streči vso noč,« je dejal.
»Ne skrbi, pomagala ti bova in novo leto bomo pričakali skupaj,« sta rekla Jože in Beti. In tako naj bi bilo.
Teden dni pred novim letom je zapadel sneg in tako je bilo vzdušje še bolj pravljično. A Jože je moral ženi sporočiti slabo novico.
»Za novo leto bom moral delati,« je dejal.
»Nič hudega! Ne bom sama. Pri Romanu bom,« je rekla, čeprav ji je bilo hudo, da spet ne bosta skupaj.
Zadnje jutro starega leta je bilo lepo. Pokrajina je bila odeta v sneženi plašč, sijalo je sonce. Če bi bil še Jože doma, bi bilo za Beti popolno. Tako pa se je zjutraj prebudila v prazni postelji. Jože je zapustil hišo že zelo zgodaj. Pot do njegove službe je bila kar precejšnja.
Beti je vstala in najprej zakurila v peči. Hiša se je kmalu prijetno segrela. Skuhala si je kavo in se preoblekla. Dan, ki je bil pred njo, je bil dolg in delaven. Že po kosilu je obljubila sosedu, da pride na pomoč. Kar pa ji je vse bolj ugajalo. Novo leto bo tako hitreje mimo, praznovala ga bo pri prijatelju in kot bi mignil, bo njen mož doma. Jože naj bi se vrnil naslednjega dne okrog kosila. Ravno pravšnji čas. Takrat bo naspana in dobre volje.
Dopoldan ji je kljub temu, da ga je preživela v brezdelju zelo hitro minil. Preden je odšla k sosedu, je nekaj malega pojedla, nato se je svečano uredila in se peš odpravila po sneženi stezici do njegove hiše.
Roman je bil v kuhinji. Imel je polne roke dela. Ko jo je zagledal, se jo je zelo razveselil: »Še dobro, da si prišla! Pomagaj mi!«