Beti se je nasmehnila in pričela s pripravo mesa. Roman je imel za novo letno praznovanje najavljenih kar nekaj gostov. Točno dvaindvajset naj bi jih novo leto dočakalo pri njem in zato je bilo dela polno. Večerja naj bi bila čim bolj mešana in okusna. Ves popoldan sta pripravljala hrano, se vmes šalila in se pogovarjala.
Zvečer pa so pričeli prihajati gostje. Beti je stala pri vratih in ponujala aperitiv. Ljudje, ki so prihajali v kočo, so bili dobre volje, utrujeni od pešačenja po snegu. Najprej so bili tiho vsak za svojo mizo. Kmalu se je oglasil zvok harmonike, ljudje so se nekoliko razživeli. Čim prej sta hotela postreči večerjo in nosila sta jedi na mizo. Ljudje so bili zadovoljni.
Ko je bila večerja mimo, je Beti na mizo znosila pecivo, skodele s sadjem. Nato sta nosila na mizo le še pijačo. Vzdušje je bilo čudovito, ljudje so plesali, Roman je bil dobre volje.
»Hvala ti, brez tebe mi ne bi uspelo. Praznoval bi sam, tako pa je letos res lepo praznovanje!«
»Roman, zato pa so sosednje,« mu je rekla Beti in bila tudi sama vesela, da ji ni treba najdaljše noči v letu preživeti samotno in z mislijo, kaj neki počne njen mož.
Kmalu se je začelo odštevanje še zadnjih sekund starega leta. Roman in Beti sta stala drug zraven drugega. Nastopilo je novo leto, ljudje so si voščili in tudi Roman je stopil pred Beti.
»Srečno, soseda,« je dejal in ji stisnil roko. Nato se je nekoliko obotavljal, nazadnje pa le sklonil do njenega obraza in jo najprej rahlo poljubil na lice. Nato še na naslednjega. Nato sta si nekaj sekund zrla v oči in si brala misli. Najbrž je poljub, ki je sledil prišel popolnoma spontano. Roman jo je poljubil na usta. Beti je zamižala in mu vračala poljub, ki pa kmalu ni bil več prijateljski. Šele čez nekaj trenutkov se je v hipu umaknila in prestrašeno pogledala okrog sebe. Nihče je ni videl in nekoliko se ji je oddahnilo. Le kaj bi si mislili ljudje, lahko bi si napačno razlagali! Bi si res? Kaj je pomenil poljub? Ni ga pogledala v oči, čeprav je čakal na njen pogled. Oči je usmerila v tla in čakala, da mine vsaj nekaj trenutkov. Ni hotela razlagati s pogledom, kaj je čutila, saj še sama ni bila prepričana. Čutila je nekaj, kar si ni znala pojasniti. Ljubila je moža, sosed je bil le njen prijatelj, toda…
Preostanek večera se je poskušala izogniti njegovi bližini. Bala se je, da bi se sama srečala v kuhinji, kar pa je bilo skoraj neizogibno. Okrog tretje ure sta se oba znašla v kuhinji.
»Tisti poljub…« je začel.
»Roman, nič ne govori,« ga je prekinila in se nasmehnila.
Prikimal je in ostal tiho. Torej sta razjasnila, vsaj tolažila sta se, da sta. Čeprav je ostalo odprto. Poljub je nekaj pomenil, to sta vedela oba. Potrebovala sta čas, predvsem ona. Najprej je morala razčistiti, kaj počne in šele, ko naj bi bila povsem prepričana, je lahko odšla dalje.
Ko se je naslednjega dne prebudila v svoji postelji, je najprej pomislila na poljub. Zapekla jo je vest. Kaj je naredila?! Kaj bi storil Jože, če bi izvedel? Sicer pa, bil je le nedolžen poljub, saj sta z Romanom razčistila.
Vseeno se je popoldan, ko ji je Jože predlagal, da bi odšla do soseda izgovorila, da je utrujena. Zato je odšel sam. Ni bila še pripravljena na srečanje z njim. Ni mu mogla pogledati v oči, bala se je njegovega pogleda.
Kmalu po novem letu ji je Jože povedal, da bo moral na teren.
»Ne bo me deset dni,« je dejal.
Beti je prikimala, bila je vajena, da je včasih tudi za več dni odšel, a tokrat se je njegovega odhoda bala.
Že dan po njegovem odhodu je prišel Roman.
»Si sama?« je vprašal.
Prikimala je in mu postregla kavo. Opazovala ga je. Bil je privlačen, močan. Imel je lepe modre oči, lepo telo.
Molče sta pila kavo.
»Želim si, da bi bili prijatelji,« je počasi pričel.
»Tudi jaz,« je hitro dodala.
»Toda, lagal bi, če bi dejal, da ne čutim ničesar,« je dejal in kri ji je zaledenela.
»Ne smem. Ne smeva,« je rekla.
Stopil je do nje in jo poljubil. Bila je nemočna. Želela si ga je, pa čeprav je vedela, da ni prav.
»Nihče ne bo izvedel,« ji je dejal dve uri kasneje, ko je ležala v njegovem objemu.
Molčala je. Pekla jo je vest, ob enem pa je bila srečna, da se je zgodilo. Ni si mogla pomagati.
»Jožeta ljubim,« mu je rekla ne da bi ga pogledala.
»Saj vem, da ga,« je odgovoril. »Midva sva le prijatelja!«