In tako se je njuno prijateljstvo nadaljevalo. Dokler ni bilo Jožeta, je redno prihajal k njej, ostajal nekaj uric. Ko je prišel Jože, sta bila pazljivejša. In vedno sta težko čakala, kdaj bo spet odšel.
Njuna romanca se je vlekla pol leta. Potem je Jože pričel sumiti. Opazil je poglede soseda, opazil božajoče nasmehe žene, ki jih je pošiljala Romanu. Sumil je, da je nekaj narobe, da nekaj skrivata. A je molčal. Ljubil je svojo ženo, ni je hotel izgubiti in najbrž bi ji oprostil tudi to. Sklenil je, da molči in poskuša izvedeti drugače. Kar pa ni bilo težko.
Ko je naslednjič odšel na pot, je najel detektiva, kolega, ki mu je z veseljem pomagal. In kmalu so njegove slutnje postale resničnost.
»Da, žal mi je Jože, prav si imel,« mu je dejal kolega, ko mu je čez teden dni izročil slike. Jože je s težavo gledal slike, na katerih je njegova žena objemala njega. Potreboval je čas za razmislek, zato je klical domov in sporočil Beti, da se bo zadržal nekoliko dlje. Nato je odšel v hotel, kjer je poskušal razmisliti…
Beti ni slutila ničesar. Bila je prepričana, da se Jožetu niti sanja ne. Počasi se je navadila na dvojno življenje, ugajalo ji je. Ni imela več slabe vesti, dopovedovala si je, da moža še vedno ljubi. Roman je bil le prijatelj.
Ko se je Jože vrnil domov, je bil nekoliko pomirjen. Prišel je do rešitve in upal je, da žena ne bo nasprotovala.
»Nekaj ti moram povedati,« je pričel zvečer. Bil je utrujen in upal je, da se je odločil prav.
»Ponuja se mi novo delavno mesto. Na ambasadi v Bruslju! Tja bi odšla za pet let. Tudi zate bi bilo delo,« je dejal.
Beti je molčala. Novica jo je povsem presenetila.
»Za pet let?« je rekla počasi.
»Da, ta čas bi lahko dala najino hišo v najem, mogoče bi jo celo prodala in si, ko se vrneva, kupila kaj drugega,« je dejal mirno.
»Ne vem. Kaj pa moj butik?« je pričela.
»Butik bi zaprla.To je lepa priložnost, da zasluživa nekaj denarja. Otrok nimava, torej naju na ta kraj ne veže nič, kajne?« je dejal.
»Da, to že, toda, všeč mi je tu,« je pričela. Niti pomisliti ni hotela, da bi odšla, da bi Roman ostal sam.
»Mislim, da nimava izbire. Šef mi je dejal, da računa name,« je dejal Jože. »Razen seveda, če nočeš z mano. Potem bom odšel sam.«
»Ne, ne,« je bila zmedena Beti. »Seveda grem s tabo!«
»Torej velja?« je dejal in bolelo ga je pri srcu. Tudi njemu je bil kraj, kamor sta se preselila všeč. prirasel mu je k srcu, toda, naj ostane tam in si zatiska oči?
»Imam izbiro?« je rekla nekoliko jezno.
»Da, saj sem ti povedal. Lahko ostaneš tu in me čakaš pet let. Roman ti bi bil pri čakanju najbrž v oporo,« je dejal in jo hladno pogledal.
Tedaj jo je prešinilo. Ve! Spustila je pogled. Zato torej tako hiter odhod. Odločitev je bila na njej. Lahko ostane ali pa gre z njim in v petih letih pozabi, kar je naredila.
»Kdaj naj bi odšla?« je rekla in gledala stran. Ni mu mogla pogledati v oči. Vedela je, da ve in da ji ne bo dejal ničesar.
»Čez mesec dni.«
»Že?« je bila presenečena.
»Potrebuješ več časa?«
»Ne…«
Ni se poslovila, niti mu ni povedala, da odhaja. Ni ga hotela več srečati, kazen je bila prehuda. Toda moža je ljubila. Ker je bil pripravljen pozabiti in nikoli omeniti tega, se je odločila. Odšla bo z njim in tam spet poskušala biti vzorna žena. Toda, kaj pa, če bo tudi tam kak sosed? Ne, saj ne bo. Njena napaka je bila le ena in ne bo je ponovila. V to je bila prepričana. Saj drugače bi se nemara selila iz države v državo. Dokler se Jože ne bi naveličal. Dovolj je bila ena kazen. Bila je dovolj huda. Oditi v povsem neznano državo in pustiti vse. Sicer pa, kazen si je izbrala sama. Lahko bi ostala tam in Jože bi odšel sam. Toda ljubila ga je. Roman je bil le sosed…