Očitno ji ni bilo tako vseeno za edino sestro, ki jo je imela, kot je sprva kazalo.
Ko se je stemnilo, sva zaprli okna in znosili škatle v avto. Na hodniku v prvem nadstropju sva naleteli na starejšo gospo. Zviška naju je gledala, v rokah je držala majhnega pudlja.
»Dober dan,« je pozdravila moja mami.
»Sta novi stanovalki?« je rekla in naju merila od nog do glave.
»Hči se bo preselila v stanovanje Tonke,« ji je povedala mami.
»Upam, da ne bo zganjala hrupa, kot ga zganjata skoraj vsak dan tista Taja in Drejc. Sploh nista poročena,« je vihala nos.
»Nina je umirjeno dekle,« se je postavila mami.
»Bomo videli,« je pihnila gospa s pudljem in zaloputnila vrata za sabo.
»No, kdo pa zdaj dela hrup,« je zaklicala moja mami in jezno odšla.
»Tu živijo sami čudaki,« je odkimavala, ko sva se peljali proti domu.
Meni je bilo popolnoma vseeno, kdo je živel tam. Imela bom svoje stanovanje in tega sem se najbolj veselila.
Končno je prišel težko pričakovani dan. Po tednu dni je bilo stanovanje očiščeno, v njem so že bile vse moje stvari. Še zadnjič sem jedla kosilo doma.
Čeprav sem se zelo veselila samostojnosti, me je kar malce stiskalo pri srcu. Uvidela sem, da bom pogrešala celo svojo sestrico.
»Te bom lahko kdaj prišla obiskat? Bom lahko kdaj pri tebi na počitnicah,« je spraševala.
»Seveda boš lahko,« sem kimala.
»No, torej boš sedaj odšla živet drugam. Pa boš zmogla?« je bil zaskrbljen oče.
»Seveda bom,« sem bila trdno prepričana.
»Le ne oženi se prehitro,« je dodala mami.
Zavila sem z očmi. Saj res, ljubezen. No, v mojem življenju je še ni bilo veliko, tiste prave pa sploh ne. Imela sem nekaj fantov, toda vse le površno. Glede tega sem zelo sramežljiva in čeprav nerada, moram priznati, da sem kljub temu, da imam že štiriindvajset let, še vedno nedolžna. Da, res.
Po kosilu sem še prav počasi pila kavo v dnevni. Najraje bi kar zajokala. Moji občutki niso bili več tako veseli in sončni. Po eni strani sem se veselila, da bom sama svoj gospodar, po drugi pa me je bilo strah. Bom zmogla? In kaj, če ne bom? Naj pridem nazaj? Kaj bosta rekla mami in oči?
»Slišiš, Nina?! Če ti bo kdaj dolgčas pridi sem,« je dejal oče.
»Ne, ne, tudi, če ti ne bo, moraš priti domov vsaj trikrat na teden. In ob nedeljah boš še vedno kosila tu z nami. Tudi, če imaš svoje stanovanje, si še vedno naša in tako bo ostalo,« je rekla mami ljubeče.
Oh, kako sem jima bila hvaležna za vse te besede.
»Zdaj pa grem,« sem rekla in vstala.
»Nič ne skrbi, vse znaš, znaš prati, znaš kuhati, lepšo se boš imela,« je kimal oči.
»Grem lahko že danes k tebi na počitnice? Moram pustiti tvojo sobo pri miru, četudi ne boš več spala v njej?« je vrtala Agnes.
»Še vedno je moja soba,« sem rekla žalostno.
»In tako bo tudi ostalo,« je dodala mami strogo.
Svojega avta še nisem imela, zato sem se v svoje stanovanje odpravila z avtobusom. Sicer me je oči želel peljati, pa sem odkimala. Počasi sem se res morala postaviti na svoje noge.
Odprla sme vrata bloka. Na hodniku je bila tišina. Ura je bila že nekaj čez peto popoldan in počasi se je mračilo. Preden sem stopila v blok, sem odšla v trgovino po nekaj hrane. Najbolj sem se veselila misli, da si bom cel večer pekla pomfri in pri tem mi ne bo treba poslušati mami, kako je to nezdravo in da bom zamazala štedilnik. Končno bom lahko počela kar bom hotela!
Stopala sem po stopnicah. Oh, zakaj Tonka ni živela v prvem nadstropju, sem si mislila. Na hodniku je bil že mrak, toda ker sem imela obe roki polni, se nisem trudila še s prižiganjem luči. Prispela sem v drugo nadstropje in se skoraj zaletela v par, ki se je stiskal in vroče poljubljal.
»Oh, oprostita, nisem vaju videla,« sem pričela.
»Zakaj nisi odprla luči? Si naju hotela zalotiti? No, nič nisva počela!« se je oglasil možak.
»Da, nič nisi videla in nihče ti ne bo verjel,« je nekoliko prestrašeno dodala ženska, ki je imela svetle lase in je bila stara nekaj čez trideset let.
»Ne, ne, nič nisem videla, res ne,« sem odkimala in hitro nadaljevala pot. Nekaj korakov stran sem se ozrla. Oba sta me opazovala. Ženska je bila prestrašena, možak me je resno gledal.