Hotela sem ji verjeti, no saj najbrž je imela prav, poznala ga je dlje časa. Kaj pa, če vseeno sva? Izogibala se ga bom, pa kar koli je bilo!
A kaj takega je bilo praktično nemogoče, stanovala sva v istem bloku.
V ponedeljek sem šla nekoliko pomirjena v službo. Pripetljaj iz zabave sem potisnila nekoliko v ozadje in iz dneva v dan je bil manj pekoč.
Ko sem v ponedeljek on treh prihajala domov, sem najprej naletela na oskrbnico Miro. Pometala je pločnik pred blokom, v ustih je imela cigareto, v laseh navijalke.
»No, si se navadila na novo stanovanje?« jo je zanimalo.
»Da, sostanovalci so zelo prijetni,« sem prikimala.
»Eden bolj, drugi manj,« je dodala in se obrnila stran. Smuknila sem mimo nje in se zagledala vanj.
»Nina, ljubica, nič ne pokličeš,« je pričel in razširil roke.
»Zakaj me mučiš,« sem naravnost rekla in ga gledala v oči.
»Ma, kdo koga?! Ti mene, želim si ponoviti najin strastni večer, pa te nikjer ni,« je nadaljeval. Prijel me je za roko in me gledal.
»Nič se ni zgodilo,« sem trdila in gledala stran. Opazila sem Miro, kako vleče na ušesa.
»Pa se je, draga moja,« mi je šepnil na uho in odšel dalje.
Zapihala sem in odšla naprej. Noge so se mi tresle, postajal mi je vse bolj všeč. Sva res? No, saj ne bi bilo tako slabo, če bi res.
Tokrat fine gospe Rozalije in njenega pudlja Mikija nisem videla. Najbrž je kuhala mulo še zaradi petkove zabave in ni prišla iz stanovanja.
Sem pa na hodniku naletela na Klariso, deklico Janka in Vide. Za njo je po stopnicah prišel Janko: »O, glej jo! Kako si?«
»Dobro, hvala,« sem mu rekla.
»V petek je žur pri Hani in Tomažu, že veš?« me je vprašal.
Odkimala sem.
»No, najbrž ti bo Hana še sporočila,« je dejal in odhitel z malo naprej.
Sem bila sposobna preživeti še en žur? Če bom povabljena in če bom šla, bom pila sok!
Popoldan je k meni prišla Hana na kavo. Za njo je pozvonila tudi Taja.
Bila sem vesela obeh.
»V petek je pri meni žur. S Tomažem praznujeva obletnico poroke,« je razlagala Hana.
»Super,« je zaploskala Taja.
»Prideš?« me je vprašala Hana in se mi nagajivo smejala. »Piva za korajžo bo dovolj!«
»Nehaj, no,« sem užaljeno rekla.
»Ja, sem slišala, da je Miha spal pri tebi. Super, zdaj smo vsi poparani,« je kimala Taja.
Grdo sem pogledala Hano, ki je zavila z očmi in odkimala, kot bi mi želela sporočiti, da ona že ni vsega izčvekala! Kdo pa drug?!
»Saj med nama ni nič,« sem se uprla.
»Pa še bo,« je pribila Taja in Hana je kimala.
»Sploh mu nisem všeč,« sem vztrajala.
»Kaj da ne! Ves večer je buljil vate!« je zakričala Taja.
Hana je vneto kimala.
Ko sta odšli, me je zagrabila neznanska želja, da bi ga poklicala. Pogrešala sem ga. kaj, če pričakuje moj klic, kaj če stoji pred telefonom. Trapa! Niti njegove številke nimam! Naj grem pozvonit na vrata? Ne, ne bom, izpadla bi trapasto. Kaj pa, če bi šla mimo vrat. Imam kaj za prinesti iz trgovine? Oh, seveda!
Oblekla sem se in odpravila ven. Na hodniku sta stala Tomaž in Vida in se nekaj pomenkovala. Držala sta se za roko, ko sta me zagledala, sta se izpustila in zazrla vame.
»Zdravo! Kako sta?« sem poskušala delovati čim manj začudeno.
»Gre. Pa ti?« je vprašala Vida prijazno.
Prikimala sem. »Tudi gre. V trgovino moram!«
Stopila sem mimo njiju, se za trenutek zazrla v vrata, kjer je živel Miha s svojo materjo, nato pa stopila naprej.
»Ni ga doma,« mi je rekla Vida in se smehljala.
»Ne?«
»V petek pride. Miha je šofer in skoraj vsak delavnik je na poti,« mi je razložila.
Pokimal sem in odšla. Oh, groza, ves teden ga ne bo!
Ko je padla noč, sem ga pogrešala. Sama sem sedela pred televizijo in si želela, da bi bil ob meni. Oh, trapasto, najbrž se le norčuje, jaz pa mu verjamem.
Pomislila sem na Vido in Tomaža. Kaj imata? Varata Hano in Janka? Poljubi in objemi takrat, ko sem ju zalotila vsekakor niso bili prijateljski. Kaj naj storim? Naj povem komu? Najbrž bi njemu, če bi bil ob meni. Moški o takih zadevah najbolje zna presoditi. Da, ko bova hodila, ko bo moj, bom povedala njemu. Ah, trapa, nikoli ne bo moj!