Mati je bila zaposlena v trgovini s pohištvom. Takoj po srednji šoli se je zaposlila, spoznala mojega očeta. Takrat je bil John že v Ameriki. Takrat sta bila še živa dedek in babica. Ko je babica umrla, je šel dedek živet k stricu v Ameriko. Tam je tudi umrl in bil pokopan. Mati je odšla le enkrat tja. Takrat, ko je umrl dedek. Strinjala se je, da je pokopan tam, dedek je bil večino svojega življenja v Ameriki. Ko je bil otrok, so šli tja, živel je tam, se vrnil v domovino, spoznal babico in se z njo poročil. Potem sta odšla tja, a sta se vrnila. Družina je bila tu, dedek pa se je večkrat vračal tja.
Ko je mati prišla takrat iz Amerike domov, je povedala, kar je videla. Njen brat je živel v izobilju. Sicer je res delal vse dni, toda bil je bogat. Bil je obrtnik in šlo mu je zelo dobro. Bila je srečna zanj, bila je zelo ponosna nanj.
Čeprav je bilo do stričevega prihoda še daleč, se je vsak dan govorilo le o tem. Mama je načrtovala, kaj vse bodo počeli, kam vse ga bo peljala, kaj vse mu bo kuhala.
»Ko bi se z mano tako ukvarjala,« se je namrdnil oče.
»Pha, tebe gledam vsak dan, Johna pa nisem videla že tako dolgo,« je odvrnila.
»Meni nikoli nič posebnega ne skuhaš, sedaj pa mrzlično prebiraš kuharske knjige,« ni odnehal oče.
»Tebi skuham vsak dan! Mar ni dovolj, da ti? Kaj še hočeš,« mu je rekla užaljeno.
Le smejala sem se jima. Njuni prepiri so bili otročji. A brez njih nista znala živeti. Vesela sem bila, da sva se takrat z Matejem odločila, da bova živela pri naših. Da nisva imela dovolj denarja, da bi kupila parcelo in zidala. Ah, bilo bi prav dolgočasno! Pogrešala bi očeta in mamo. Tako pa se je okrog hiše vedno kaj dogajalo. In od tega sva imela tudi veliko korist. Ko sta bila dvojčka še majhna, je mama prišla v naše stanovanje in midva z Matejem sva lahko odšla na pijačo brez vsake skrbi. Dvojčka sta spala, mama ju je varovala in lahko sva si odtrgala nekaj minut zase. To je bilo takrat, pred leti, sedaj je bilo drugače. Lažje. Dvojčka sta obiskovala prvi razred, igrala sta se sama, z njima ni bilo več toliko dela. In pri tridesetih sem bila že popolnoma svobodna. Seveda sem se jima še vedno posvečala, a drugače. Lahko sem si odtrgala tudi minute zase, lahko sem hodila k telovadbi, lahko sem v miru prebrala knjigo, medtem, ko sta se dvojčka žogala na vrtu za hišo.
Večkrat sem jima pravila o stricu Johnu iz Amerike in poslušala sta z odprtimi usti.
»Če je iz Amerike, potem zagotovo pozna Spidermana,« je ugotovil Tilen in Alan je z velikimi očmi kimal in me gledal.
»Prav gotovo,« sem rekla in se smehljala otroški domišljiji.
»In gotovo je že videl tigre in žirafe,« je povedal Alen.
»Misliš, da se sprehajajo med stolpnicami,« se je zasmejal njegov brat.
»Ne, imajo velik živalski vrt,« je le ta ugovarjal, ko je uvidel, da se je zmotil.
Potem sem jima govorila o njem, kar sem vedela, kar mi je ostalo v spominu.
»Zelo velik je in močan. Zna govoriti ameriško,« sem jima povedala.
Zanimivo je bilo, najraje sta poslušala o njem. Zvečer sem jima ponavadi povedal pravljico, sedaj sta veliko raje poslušala o stricu iz Amerike.
No, vsekakor sem upala, da je še isti, tak, kot sem ga imela v spominu. Da ne bosta razočarana. Ampak najbrž se res ni veliko spremenil, le postaral. Imel je pet let več, kot moja mati, torej jih je štel petinpetdeset.
Poletje se je pričelo z vročino in sušo. Hladili smo se v senci, pili vodo, kaj drugega raje ne. Težko čakali tistih nekaj dni, ko bomo odšli na morje.
Matej je delal, njegovo delo ni imelo omejitve ur. Bil je komercialist in zato veliko na poti. Kadar se je obetal posel, ga tudi po več dni ni bilo. Največkrat je odhajal v službo okrog devete ure zjutraj in se vračal okrog sedme ure zvečer. Navadila sem se, da ga čez dan ni in kadar je bil doma že v času kosila, je bil za nas pravi praznik. Sama sem delala le dopoldan, bila sem zaposlena v zasebni računovodski firmi. Delo je bilo lepo, včasih zelo naporno. Delali smo devet ur dnevno, kadar se je mudilo in šest ur dnevno, kadar ni bilo veliko dela. šefica je bila starejša gospa, sicer zelo sitna in natančna, a poštena. Plačala je dobro, govorila je malo. Najraje smo seveda videli, da je ni bilo. Kar pa je bilo kar pogosto, imela je namreč tri velike pisarne in zato je bila nekoč tu, nekoč tam.
Mama in oče tistega leta nista odšla na morje. Mama bi sicer šla, pa oče ni maral iti. Ni maral morja, ni maral slane vode.
»S tabo je le en velik dolgčas. Nikamor me ne pelješ,« je ugovarjala mati, ko smo se nekega večera pogovarjali o dopustu.
»Pa pojdi sama! Tako ali tako se nikoli ne obrnem prav,« je bil oče užaljen.