Proslavljali smo mamin rojstni dan. Petdeset let. Ni priredila veselice, ni povabila vseh znancev. Praznovali smo ga kar doma, v krogu družine. Rekla je, da ji to pomeni največ. In bilo je lepo. Oče in Matej sta pekla na žaru, jaz sem pripravila ostalo. Začeli smo že zgodaj popoldan in obsedeli do poznih večernih ur.
Oče, Matej in John so govorili o politiki, o poslu. John je zagovarjal svojo politiko, svojega predsednika, oče in Matej sta zagovarjala svojo stran.
»V tebi res ni več naše krvi. Postal si Američan,« se je smejal oče, ko je razlagal, kako v Ameriki gledajo na politična dogajanja. Seveda so zagovarjali svoje.
»Misliš? Najbrž imaš prav. Tam živim in mislim tako, kot oni,« je kimal John.
Dan se je prevesil v večer, dvojčka sta morala v posteljo. Čeprav nerada, sta ubogala. Oprhala sem ju, jima prebrala pravljico, nato pa odšla nazaj na vrt. Matere ni več bilo.
»Kje je mama,« sem vprašala.
»Utrujena je bila, odšla je spat,« je povedal Matej.
Sedla sem zraven njega in se stisnila k njemu. Ni bilo hladno, bil je lep poletni večer. Oče in John sta pridno praznila steklenice piva, Matej je bil nekoliko v zaostanku. Samo enkrat se je napil čez mejo, ampak res čez mejo in nikoli več. Potem je bil še ves teden bolan in ugotovil je, da nima smisla. Zato se je vedno držal nekoliko nazaj, kar mi je seveda ugajalo.
John je kar naenkrat pričel: »Ne veste, kako beautiful je tukaj!«
»Oh, seveda vemo,« je zamahnil z roko oče.
»No, you don't,« je odvrnil John resno.
»Sedaj pa še reci, da ti je kaj hudega v Ameriki, v deželi, kjer se cedita med in mleko,« je pričel oče. Najbrž je nalašč dregnil vanj, še vedno je namreč mislil, da je z Johnom nekaj narobe, da je letos zamišljen.
»Med in mleko? Milk and honney? Nič več,« je John odkimal.
Umolknili smo.
»Nič ni več tako, kot je bilo. Vse je past, preteklost. Pogrešam domovino. Sam sem. Nihče ne razume mojega jezika. Vem, da sem Američan, toda vsako leto se počutim manj. Žal mi je, da sem odšel tja. Tu je raj, ne v Ameriki,« je govoril.
Dajalo ga je domotožje.
»Ampak, John, saj imaš bogastvo. Ustvaril si nekaj,« je rekel moj oče.
»Denar? Vsega ti dam za tole hišo, za hčerko, za vnuke. Jaz tega nimam, nikogar nimam. Z denarjem ne morem kupiti sreče,« je povedal.
Zasmilil se mi je. Imel je prav. Še vedeli nismo, kaj imamo. Težimo za materialnimi dobrinami, pred nosom pa imamo pravo bogastvo. Kaj bi dal nekdo, da bi se lahko od srca nasmejal, da bi lahko zvečer legel k ljubljeni osebi, da bi videl svojega otroka narediti prvih nekaj korakov. Mar ni to pravo bogastvo?
»Pridi nazaj,« je rekel oče.
»Ne morem. Kam? Tam imam hišo, državljanstvo. Američan sem, čeprav se ne počutim tako. Tujec sem tam in tujec sem tu,« je rekel.
»Kadarkoli lahko prideš sem, vedno boš dobrodošel,« mu je povedal oče.
»I know that. Vem,« je prikimal John. Nato se je rahlo nasmehnil popil do konca in vstal. »Lahko noč!«
Zaželeli smo mu lahko noč, nato še malo posedeli. Nihče ni govoril, mislim pa, da smo se vsi zavedali, kako srečni smo lahko.
John je ostal še nekaj dni. Preden je odšel je stisnil meni bankovec, prav tako tudi Tilenu in Alenu. Objela sem ga in mu rekla, naj spet pride. Prikimal je, mislim, da se mu je v očeh lesketala solza. Odhajal je nazaj, v samoto, v sanjsko deželo.
Materi tega seveda nismo omenili. Preveč bi ji bilo hudo. Naj raje verjame, da se ima njen brat najlepše.
Ko je odšel nazaj, je nekaj tednov klical zelo pogosto, se pogovarjal z materjo. Potem vse redkeje. Počasi je pozabil na našo srečo, na naš kraj, na čudovit prostorček pod drevjem, kjer smo poleti iskali senco. Na smeh, na otroško kričanje in veselje. Spet se je poglobil v delo, odmislil, da je sam. Stric iz Amerike.