Tudi v srednji šoli ni imela prijateljic. Bila je tiha in zadržana. Nikoli ni hotela iti z ostalimi na pijačo, ni hotela poskušati kaditi ali piti alkohola. Zato je niso marali. Zanje je bila čudaška. Ni se oblačila po zadnji modi, lase je imela vedno spletene v dve kiti.
»Grda račka,« so se ji smejali ostali. Nihče se ni trudil, da bi bil z njo, bila je nepomembna. In zaradi tega je trpela. Vedno in povsod je bila sama. Imela je le očeta in mater. Bila sta njena edina prijatelja. Rada je bila doma, težko se je odpravila v šolo.
Po končanem šolanju je bila stara enaindvajset let. Postala je vzgojiteljica in zrasla je v lepo mladenko. Podobna je bila svoji materi. Oče Janko je bil ponosen nanjo.
»Sedaj ti moram pomagati, da si najdeš delo,« je dejal nekoč.
Svetlana je prikimala.
»Jutri greva v šolo, kjer imajo vrtec. Govorila bova z ravnateljem, poznam ga, dober človek je. Morda se bo kaj našlo zate,« ji je dejal oče.
Svetlana je prikimala. Bila je pripravljena, da začne služiti kruh. Mama Radojka je bila ponosna in vesela, da njeno hči čaka drugačna usoda, kakor je doletela njo. Postala je šolana dama in Radojka je bila prepričana, da je našla ključ do sreče.
Naslednjega jutra sta z očetom Jankom odšla v šolo. Bil je lep sončen dan, ko sta se v starem avtu, ki je težko sopihal spustila v dolino. Svetlana je bila nervozna, v trebuhu jo je stiskalo, roke so se ji tresle. Ves čas je premišljevala le, da ne bo dovolj dobra, da se ji bo ravnatelj le smejal in odkimal z glavo, da take kot je ona že ne potrebuje.
Ko sta stopala po šoli, sta oba molčala. Oče Janko je potrkal na vrata ravnatelja. Zaslišala sta, naj vstopita. Za veliko masivno pisalno mizo je sedel mlad moški.
»Gospod Janko, dober dan! Kaj bo dobrega?« je dejal s prijaznim nasmehom. Očitno ga je poznal. Ponudil jima je naj sedeta. Svetlana je bila tiho, njen pogled je bil usmerjen v tla. Počutila se je nelagodno. Govoril je njen oče, sama ne bi spravila iz sebe niti besede.
»Gospod ravnatelj,« je počasi pričel Janko in ga ponižno gledal.
»Ah, Janko, nehajte no! Noben gospod nisem. Kar Marko mi recite, saj navsezadnje ste prijatelj mojega očeta!« se je smejal ravnatelj.
»Torej, Marko. Pomoč potrebujeva. Moja hči, Svetlana je dokončala šolanje,« je pričel.
»Da, sem slišal. V čast mi je, da sem te spoznal,« se je nasmehnil in jo pogledal.
Svetlana se je rahlo nasmehnila, nato pa pogledala očeta.
»Delo iščeva,« je povedal Janko.
Marko je zamišljeno kimal in se gugal na velikem usnjenem stolu.
»Rada bi bila vzgojiteljica,« je še dodal Janko.
»Mislim, da bi šlo,« je dejal Marko in kimal. »Neka vzgojiteljica odhaja v pokoj in res bomo potrebovali nadomestilo.«
Svetlani je zaigralo srce, nasmehnila je in z žarečimi očmi pogledala postavnega mladeniča.
»Da, že kar jutri zjutraj pridi. Najprej boš na preizkušnji, potem pa bomo videli,« je prijazno dejal. Vstal je in segel Janku v roko, nato jo je iztegnil še proti njej.
Plašno je sprejela ponujeno dlan.
»In bodi točna, pridi ob pol šestih zjutraj,« je še dejal preden sta zapustila njegovo pisarno.
Doma sta materi povedala veselo novico. Radojka je od sreče dobila solzne oči. »To moramo proslaviti, kajne Janko?« je rekla veselo.
Zvečer je bila večerja slavnostna, Radojka je spekla piščančjo pečenko v krušni peči, dodala je pečen krompir in veliko skledo solate. Med jedjo so bili vsi trije zgovorni. Delali so načrte in se veselili novega obdobja v Svetlaninem življenju. Oba, Janko in Radojka sta bila prepričana, da se bo Svetlana izkazala, da bo dobro opravljala svoje delo in da jo bodo otroci imeli radi, zakaj bila je čistega srca.
Zjutraj je vstala že ob pol petih. Mati je že bila v kuhinji in pripravila ji je topel zajtrk. Svetlana je bila tiha, bilo jo je strah.
»Nič ne skrbi, vse se bo dobro izteklo,« jo je hrabrila mati.
Ob petih, ko je bila nad mestom še tema, je peš odšla v dolino. Hodila je hitro. Bilo je dokaj hladno in pihal je rahel veter, povsod je bila še tišina.
Pred šolo je prišla nekaj minut do pol šeste. Vstopila je in se namenila do ravnateljeve pisarne. Tam jo je Marko že čakal.
»Točna si,« je bil zadovoljen. »Pridi, pokazal ti bom v kateri skupini boš.«