Vstopila sta v sobo, kjer je bilo le še nekaj otrok. Tam je bila tudi starejša vzgojiteljica.
»Mara sem,« se je predstavila.
Otroci so počasi prihajali, Svetlana je spoznavala male obrazke. Vsi so jo z zanimanjem opazovali in jo ocenjevali.
Kmalu se je nekoliko vživela v vlogo vzgojiteljice in se pričela igrati z otroki.
Njen uspeh je bil viden že po prvem tednu. Otroci so jo imeli radi, sprejeli so jo medse, kar jo je še bolj hrabrilo. Tudi vzgojiteljica Mara, ki je odhajala v pokoj, je bila z njenim delom zadovoljna.
Po mesecu dni vzornega dela, jo je Marko poklical v pisarno.
»S tvojim delom smo zadovoljni,« ji je povedal.
Nasmehnila se je in ga gledala v oči, otroci, ki jih je vzljubila so jo vsak dan polnili s samozavestjo.
»Služba je tvoja, Svetlana,« ji je povedal in ji dal list papirja, kamor je napisala svoje ime in s tem dobila službo za nedoločen čas.
Zahvalila se je in že hotela oditi nazaj med otroke, ko je opazila, da ima Marko še nekaj besed na jeziku.
»Mislil sem, no, bi hotela iti z mano po končani službi na kavo?« je vprašal.
Svetlana je zardela in pogledala stran. Rahlo je prikimala.
»Prav, počakal te bom, da končaš s službo,« je veselo dejal.
Tisti dan je bil res njen srečni dan. Dobila je službo, pa še postaven mladenič o katerem je le sanjala, jo je povabil na kavo. Morda pa le ni bila tako grda, kot so trdili v njeni mladosti, si je mislila veselo.
Marko jo je res čakal pred vrati in se na začudene obraze ostalih vzgojiteljic sploh ni oziral. Odpeljal je Svetlano do svojega avta in ji odprl vrata, da je sedla.Nato je oddrvel do gostilne, kjer so imeli dobro kavo.
»Pripoveduj mi o sebi,« je dejal, ko sta na mizi imela opojno tekočino.
»Kaj naj povem,« se je rahlo nasmehnila.
»Vse. Kako si se imela do sedaj, kaj vse si doživela,« je dejal.
»Nič posebnega ni bilo v mojem življenju. Vedno sem bila bolj tihe narave, zato tudi nisem imela prijateljic,« je rekla iskreno.
»Spominjam se te, ko si bila še deklica. Hodil sem nekaj razredov višje kakor ti. Že takrat sem menil, da si nemara zanimivo dekle,« ji je povedal.
Svetlana se je nasmehnila, bilo ji je nerodno. Ni si mislila, da jo je kdo opazil, sploh pa ne tak lepotec, kot je bil Marko.
»Sedaj pa si še lepša,« ji je dejal. Prijel jo je za roko in ni je umaknila. Bila je srečna.
Z Markom sta odšla na kavo, kadar je le utegnil. Potem jo je vedno s svojim avtom odpeljal do njenega doma, da ji ni bilo treba peš v strmi breg. Vstopiti ni nikoli hotel.
»Za to je še čas,« je dejal.
Ko sta se nekoliko spoznala, ji je zaupal, da je nekoč že imel dekle, da je bila lepotica, prepričana, da je najlepša. Kmalu se ga je naveličala in ga zavrgla.
»Meni je mami vedno govorila, da šteje le notranja lepota, da tisti, ki ima čisto srce ni grd,« mu je povedala.
»In mislim, da ima tvoja mami prav,« je prikimal Marko in jo poljubil. Svetlana je vztrepetala. Njen prvi poljub je bil še bolj sladek, kot je pričakovala, kot je dolgo v noč sanjala.
»Rad te imam,« ji je priznal nekoč, ko jo je peljal do doma. »Rad bi pozdravil tvojo mater in tvojega očeta.«
Vstopila sta v majhno in urejeno hiško. Mati je bila v kuhinji, oče Janko je kuril krušno peč.
Oba sta presenečeno pogledala Marka.
»Pozdravljena. Upam, da nista jezna, ker sem šele sedaj prišel na obisk,« je dejal prijazno.
Nasprotno, bila sta srečna. Zelo srečna, da je njuna hči spoznala in dala svoje srce tako prijaznemu mladeniču.
Potem je pogosto prihajal, čez čas je ostajal tudi čez noč in zjutraj sta skupaj s Svetlano odšla v službo. Njuna veza je postala trdna in vsak dan močnejša. Imeti dobro srce, se je obrestovalo. Svetlana je bila dekle, ki ni znala prizadeti, ki ni znala lagati, ki je imela rada.
Marko je bil zaljubljen do ušes in bil je prepričan, da bo nekoč njegova žena. Iz dneva v dan si je želel bolj, da bi si skupaj kupila majhno hiško, da bi imela otroke.
Ko sta bila skupaj nekaj manj kot pol leta, je odšel v zlatarno. Kupoval je zaročni prstan, bil je prepričan, da je to njegova največja želja. In vedel je, da bo tudi Svetlana srečna. Vedel je, da ga ima rada.
Med poukom je potrkal na vrata, kjer je delala. Prišla je odpret in ga začudeno gledala.
»Danes zvečer pridem po tebe. Peljal te bom na večerjo,« ji je dejal.