»Res?« je bila presenečena.
»Da, nekaj pomembnega ti moram povedati,« je še dejal in odšel.
Svetlana je bila radovedna. Ves dan je ugibala, kaj bi lahko bilo tako pomembno. Čakal je ure, ko naj bi se Marko pripeljal.
Ob pol devetih je bil pri njej. Bil je lepo oblečen, obrit in nadišavljen. Tudi Svetlana je sijala. Svoje dolge rjave lase si je spela na vrhu glave. Oblekla je dolgo krilo in lep zelen pulover. Bila je lepa.
Tokrat je želel nekaj posebnega. Odpeljal jo je ven iz mesta v prijetno gostilno. Svetlana je bila srečna. Naročila sta sok in večerjo. Po večerji pa je pred njo položil majhno svetlečo škatlico.
»Odpri,« ji je velel.
Svetlana je odprla škatlico in prikazal se ji je čudovit prstan. Zajokala je od sreče in ga objela. »Tako te imam rada!«
»Tudi jaz te ljubim! Želim, da sva skupaj za vedno,« je dejal in jo božal po laseh.
»Za vedno, Marko. Za vedno bom le tvoja,« mu je obljubila.
Gostilno sta zapustila šele, ko so zapirali. Sedela sta za mizo in načrtovala skupno prihodnost, se veselila vsega, kar je še bilo pred njima.
Objeta sta odšla do avta in sedla vanj. Nameravala sta oditi k njej domov. Marko je počasi speljal in se na glavni cesti pridružil vozilom. Le slab kilometer preden naj bi prišla v malo mesto, kjer sta živela, pa je po nasprotnem pasu pripeljal kombi. Voznik kombija je kar naenkrat zavil na njun pas. Trčenje je bilo neizogibno, pa čeprav je Marko takoj zapeljal vstran.
Svetlana se je prebudila v beli sobi z velikim oknom. Ležala je na postelji, zraven sebe je opazila svojo mater, ki je imela od joka rdeče oči. Zraven nje je sedel njen oče Janko in sklanjal glavo. Bil je utrujen in zaskrbljen.
»Svetlana,« je zahlipala mati.
Sprva ni vedela, kaj jo je doletelo. Začudeno je gledala okrog sebe. Zagledala je neznanega moškega v belem, ki je stopil do nje.
»Tri dni si spala. Bila si v nezavesti,« ji je povedal s toplim glasom.
»Kaj se je zgodilo? Kje sem?« je bila zmedena. Nato pa so se odlomki pričeli vračati. Spomnila se je, da sta bila z Markom na večerji. Dvignila je roko in zagledala svetleč prstan. Rahlo se je nasmehnila, nato pa se v hipu zresnila in vprašala: »Kje je Marko? Kako je z njim? Zakaj ga ni tu?«
Mati je zajokala, oče je povesil pogled. Zdravnik je sedel na rob njene postelje.
»Žal mi je. Tvoj prijatelj ni preživel.«
Svetlana je brez besed strmela v njegov obraz.
»Danes je bil pogreb,« je med jokom povedala Radojka.
Svetlani se je pričelo vrteti v glavi, nato pa je padla v temno luknjo…
Telesno je okrevala po treh tednih in odpustili so jo iz bolnišnice. Vsak dan je tja in nato še domov dobivala risbice otrok iz vrtca.
Kmalu se vrni vzgojiteljica Svetlana, so ji pisali otroci. To je bilo edino, kar ji je pognalo nekaj energije skozi ranjeno telo.
Doma je ostala dva meseca, a tudi po tem bolečina ni bila dosti manjša. Mati ji je ves čas stala ob strani, ji prigovarjala, jo tolažila, jo spodbujala in jo objemala, ko je v samotnih nočeh kričala njegovo ime. Marko, edini človek, ki ga je imela, ki je ljubil njeno čisto srce, ki je božal njene lase, ki se je nasmehnil pa četudi je bil dan turoben.
A živeti je morala dalje, pričela je hoditi v službo, se posvečati otrokom, ki so ji tako brezpogojno vračali ljubezen in jo polnili z dobrim. Dolgo časa ni šla mimo vrat njegove pisarne. Ko pa je nekoč šla, je na vratih viselo neznano ime. Nekdo drug je prevzel njegovo mesto. Nekdo drug je sedel na njegovem stolu.
Svetlana mu je tistega večera obljubila, da bo njegova za vedno. In tega se je držala. Na roki je še vedno nosila njegov prstan, hodila je na njegov grob in tam ostajala ure in ure. Pripovedovala mu je o vsem, se z njim smejala in ko ji je bilo težko, je z njim jokala.
Še dolgo potem, ko je odšla v zaslužen pokoj in je ostajala na mali kmetiji, kjer sta nekoč živela njena ljuba starša, so ljudje govorili o njej.
»Ko je bila otrok, je bila grdi raček. A nekdo je videl njeno čisto srce, njen nedolžni nasmeh. Pa ga je vzela cesta. Ostala je sama. Bila je vzgojiteljica, pravijo, da tako dobre vzgojiteljice še ni bilo in je ne bo. Otroci so jo imeli radi, bila je kot beli labod. No, saj je še danes…« so pravili ljudje v malem mestu.