Nino je bil prijeten sogovornik. Njegove besede so izžarevale nekaj posebnega. Tina bi ga lahko poslušala ure in ure. Bil je človek, ki je živel za trenutke, ki je znal vdihniti vsak dih življenja, ki ni čakal na pravi trenutek, temveč je izkoristil prvega, ki mu je bil dan. Njegovo življenje je bilo polno dogodivščin in čeprav je imel šele sedemintrideset let, je imela občutek, da se je naučil o življenju že vse.
»Zanimiva osebica si. Takoj sem te opazil. Povej mi kaj o sebi,« je rekel, ko je prenehal govoriti o svojih potepanjih.
»Nič posebnega nisem. Študiram, stara sem dvajset let,« je rekla.
»Nič posebnega? Ne bo držalo. Prav vsak, ki je na tem planetu, je nekaj posebnega. Različni smo si in zato vsi nekaj posebnega, smo veriga, vsak člen je pomemben,« je rekel.
»Tako pameten si,« je rekla in ga požirala z očmi.
Nasmehnil se je in jo pogledal: »Nekaj časa bom še tu. Se bova še videla?«
Tina je prikimala. Za nič na svetu ne bi hotela prekiniti tako čudovitega prijateljstva, ki se je rojevalo.
Naslednjega dne sta se zmenila, da se dobita v lokalu, kamor sta šla prvič. Tina je bila na trnih. Bilo ji je jasno, da jo Nino privlači. Vanj se je zaljubila na prvi pogled in tako močnih čustev ni čutila še nikoli. Želela si ga je le zase od prvega trenutka, ko ga je zagledala.
Nekaj časa sta sedela v lokalu, nato jo je povabil k sebi v stanovanje. Ni zavrnila ponudbe. Počutila se je, kakor da bi ga poznala že leta in popolnoma mu je zaupala. Predala se mu je z dušo in telesom in ni ji bilo žal.
Ko sta kasneje ležala v njegovi postelji, ga je vprašala: »Boš dolgo ostal?«
»Ne vem. Ko se oglasi notranji glas, takrat grem,« ji je razložil.
»In se še ni?« jo je zanimalo.
Odkimal je in jo objel.
Tina je upala, da se ne bo, da bo ostal pri njej. Najbrž je moral čutiti podobno, kot je čutila ona. Njegovi pogledi, njegovi dotiki in njegovi poljubi, so bili nežni in topli. Najbrž je do nje nekaj čutil. Predstavljala si je, da je ona tista čarobna oseba, ki ga je očarala tako močno, da si ne bo več želel potovati.
Postala sta par. Nino je bil povsem miren, kadar je bil z njo, se ji je popolnoma posvečal in Tina je kmalu pozabila, da je popotnik, da nima obstanka. Njuna veza se je zdela tako trdna in močna. Čeprav je bil kar sedemnajst let starejši od nje, jo to ni motilo. Bila je prepričana, da sta si usojena, da drugega ne bi mogla ljubiti.
Nino je ostal dober mesec dni. V tem času o njem ni izvedela veliko. Bil je človek, ki ni dosti govoril o svoji preteklosti. Rad je govoril o potepanju po svetu, nikoli pa ne o tem, kako je nekoč čutil, koga je nekoč ljubil. Sam je dejal, da je preteklost nepomembna, da je treba živeti za trenutke in poslušati notranji jaz v trenutku, ko ti sporoča. Da je preteklost nekaj, kar je mimo in se nanjo ni potrebno ozirati.
Tina se je z njegovo filozofijo strinjala, bila je prepričana, da je najbolj moder človek pod tem soncem. Pričela je živeti zanj. Ure, ki jih je preživljala na predavanjih fakultete, so se naenkrat pričele vleči v neskončnost. Opraviti vse izpite, kar naenkrat ni bil več glavni cilj. Cilj je bil le on, želela si je le njega, da bi lahko bila skupaj za vedno. Živela je tako, kot je hotel on. Srečala sta se, ko jo je poklical in nikoli ni rekla, da ne utegne. Čakala je, da bo prišel trenutek, ko bosta skupaj in vedno ga je poskušala spremeniti v večnost. A Nino je bil popotnik in čez nekaj časa je postal nemiren.
»Nino, kaj je?« ga je nekoč vprašala.
»Odšel bom,« je tiho rekel in gledal skozi okno.
Pri srcu jo je močno stisnilo, začutila je ostro bolečino. Prestrašeno ga je gledala.
»Moram iti,« je ponovil in jo pogledal.
»Kdaj, Nino?« je vprašala žalostno.
»Kmalu,« je rekel.
»Lahko grem s tabo? Rada bi odšla s tabo,« je hitela.
Počasi je odkimal: »Tina, potujem sam!«
»Se boš vrnil? Kdaj prideš nazaj?« je spraševala. Imela je občutek, da izgublja del sebe, najlepši del.
»Ne vem. Mogoče čez mesec dni, mogoče čez dva,« je skomignil z rameni.
»A vrnil se boš?« je rekla.
»Da, bom,« je prikimal.
Oddahnila si je. No, vsaj to. Vrnil se bo in bo spet njen. Saj, ko bo odšel, bo videl, bo razumel, da brez nje ne more več živeti. Spoznal bo, da mu je potovanje sedaj na drugem mestu. Videl bo, da je ona njegova največja ljubezen. Da, v to je bila prepričana in bilo ji je lažje pri srcu.