»Našla sem fotografijo,« je nadaljevala.
»Da?«
»Na njej sta ženska in otrok. Na zadnji strani piše, da je otrok tvoj,« je rekla. Upala je, da ne bo jezen, ker je stikala po njegovih rečeh.
»Da, Enrike je moj sin,« je povsem mirno povedal.
Sedla je na posteljo in ga pogledala v oči: »Nisi mi povedal, da imaš otroka. Ga kdaj vidiš? Kje je? Imaš še vedno stike s tisto žensko?«
Nino se je nasmehnil: »Enrike je doma v Segorbeju. To je v Španiji. Nazadnje sem ga videl pred dvema letoma, ko sem se spet potepal tam okoli. Njegova mati je dobra ženska. Sama skrbi zanj in me pozna. Ve, da ne bi ostal pri njej. S tem se je sprijaznila. Dobra prijatelja sva.«
»Boš šel še tja?« jo je zanimalo. Zapeklo jo je ljubosumje. Tako mirno in sproščeno je govoril o njej. Najbrž jo je spoštoval in občudoval.
»Ne vem,« je skomignil z rameni.
V tistem trenutku se je počutila grozno. Najraje bi ga priklenila v stanovanju in ga nikoli ne izpustila. Želela si je, da bi bil le njen, da bi bila ona edina, da bi sprevidel, da ne more brez nje. Postala je žalostna.
»Zakaj si zamišljena?« je vprašal.
»Ker boš spet odšel,« je rekla tiho.
»Saj si vedela, Tina. Že takoj na začetku. Tak sem, ne bom se spremenil,« je rekel in jo pobožal po laseh.
Legla je zraven njega in počasi prikimala. A v mislih je imela načrt. Spremenil se bo! Ona ga bo pripravila do tega, da bo ostal, za vedno. Že nekako, našla bo način, da ga priklene nase. Za vedno!
Čas, ki ga je preživel doma, je bil za Tino čudovit. Pozabila je na svoj načrt, kako ga obdržati in uživala je vsako minuto, ki sta jo preživela skupaj.
Nino je predaval, Tina je pridno študirala in sanjala, kako bosta nekoč skupaj. Kako se bosta poročila in imela otroke. Nino ni potovanja nič omenjal in Tina je menila, da ima dovolj. Bila je prepričana, da je sklenil, da bo ostal. Skupaj sta hodila v kino in na sprehode. Kuhala je, pospravljala po stanovanju in bila je srečna. Nina ni motilo, da se je preselila k njemu. Bilo mu je všeč, da ga je nekdo čakal v stanovanju. Imel jo je rad. Toda ne dovolj, da bi ostal za vedno.
Po treh mesecih brezskrbnega življenja, je spet postal nemiren. Tina je slutila, kaj to pomeni in s strahom je čakala, kdaj bo oznanil svoj odhod.
Nekega večera sta ležala v postelji. Bil je zamišljen.
»Jutri zjutraj odhajam,« je nenadoma rekel.
»Kaj?« je »ina skočila pokonci.
»Da, spet grem. Moram,« je rekel.
»Zakaj? Nino, zakaj? Mar ni lepo tu?« je spraševala.
»Je, toda, moram iti. Pot me čaka,« je rekel.
»Ostani. Ostani pri meni,« je prosila.
»Tina, ne morem. Saj se bom vrnil,« je odkimal.
»Kdaj? Kdaj, Nino? Naj bom spet sama,« je spraševala.
»Če ti je dolgčas, pa imej koga ta čas. Nič ne bom jezen,« je rekel mirno.
»Si zmešan? Le kako naj imam drugega?! Tebe ljubim, ne bi mogla imeti drugega. Nikogar drugega nočem,« je zavpila.
»Prav. Le mirno, Tina. Saj se bom kmalu vrnil,« jo je miril.
Bila je jezna. Le kako je sploh lahko pomislil, da bi posteljo delila z nekom drugim?! Jo je on? Je bil na njegovih potepanjih sam? Najbrž ne. Najbrž je imel polno ljubic!
Zaspala je s hrbtom obrnjena stran. Bila je jezna. Nino se ji ni približal in ko je zjutraj odprla oči, ga ni bilo več. Jokala je. Bila je jezna nanj, a brez njega ni mogla. Bila je jezna nase, ker se je tako noro zaljubila, ker brez njega ni več znala živeti. In sklenila je, da ga bo priklenila nase. Bila je prepričana, da je tokrat zadnjič odšel. Prenehala je jesti kontracepcijske tablete. Da, naredil ji bo otroka in potem ga bo prepričala, da bo ostal.
Tudi tokrat je minilo nekaj več, kot dva meseca, preden se je spet prikazal. In spet je bil prijetno utrujen. Bil je sproščen, imel je polno energije in tiste iskre v očeh. Tiste, ki so jo tako pritegnile.
Tokrat je bila odločena, da svoj načrt izpelje. Ostal bo.
Uspelo je takoj. Že po nekaj tednih njegove vrnitve, je začutila, da se z njo nekaj dogaja. In imela je prav. Njen načrt se je posrečil. Zanosila je in bila je srečna. Bila je prepričana, da ne bo več odšel.
»Nino, noseča sem,« mu je povsem mirno povedala.
Postal je zelen v glavo. V hipu je njegov nasmešek zamrl.
»Si slišal? Očka boš,« je bila vesela.
»Tina, kako? Mar nisi zaščitena,« je spraševal.