»Sem, a ginekologinja je rekla, da se pač včasih vseeno lahko zgodi. Najbrž sem kak dan pozabila vzeti tabletko. Nisi vesel?«
»Sem, seveda sem. Novo življenje. Vesel sem, toda, boš zmogla?« je spraševal.
»Pomagal mi boš,« je rekla.
»Tina, saj veš, da potujem,« je rekel in jo gledal.
»Za nekaj časa boš prestavil potovanja. Vsaj toliko, da rodim. Potem lahko odideš,« je rekla.
Strinjal se je. Ni mu bilo vseeno.
Rodila je zdravo punčko. Nino je izbral ime. Saira.
Ponosno jo je pestoval in Tina je bila srečna. Končno, postal je le njen. Sedaj so bili prava družina. Vedela je, da ne bo mogel oditi. Da se bo zaljubil v malo punčko in da bo hotel biti zraven ob vsakem njenem novem gibu.
Življenje je postalo umirjeno. Tina je študirala, čimprej je hotela dokončati šolo in se zaposliti. Nino je predaval in se ukvarjal z malo. Imel jo je rad, bil je ljubeč in pozoren.
Ko je bila Saira stara leto dni, je Tina diplomirala. Poiskala si je službo. Bila je srečna in niti ni opazila, da je Nino postal tih in nekoliko vase zaprt človek. Niti ji to ni bilo pomembno. Samo, da je bil ob njej.
»Šel bi,« je nekoč rekel, ko je malo dal spat.
»Kam?« je vprašala in dvignila pogled.
»Saj veš, malo po svetu,« je rekel.
»Nino, naj bom sama z malo?« je rekla resno.
»Saj bi hitro prišel nazaj,« je začel.
»Ne bom zmogla sama,« je rekla.
»Potrebuje novo snov za predavanja. Potrebujem nekaj novega. Vse dni ne bom mogel predavati stare stvari. Ljudje zahtevajo nove dogodivščine. Zadnjič me je nekdo vprašal, če ne mislim več potovati. Zabolelo me je, Tina. Saj veš, moram iti,« je razložil.
»Če ti je zmanjkalo snovi za predavanja, si poišči drugo službo. Ne bom sama z otrokom,« je trmasto vztrajala.
Nino je počasi prikimal in odšel.
Čeprav je zmagala, se ni počutila kot zmagovalec. Vedela je, da Nino trpi, da ni srečen. Je vseeno, če je nesrečen? Je to dovolj za njeno srečo?
Saira je bila stara leto in pol. Že je sama hodila po stanovanju in postala je zanimiva deklica. Nino se je kar naprej ukvarjal z njo. Poiskal si je službo, svoj prosti čas pa je posvetil mali. S Tino se ni več ujel. Ni si več želel njene bližine. Postala je nekaj nujnega in ne želja, ne izziv in ne hrepenenje.
Tina je nekega večera, ko je bila sama segla po albumu. Ogledovala si je slike deklice. Ob njej sta bila oba. Bili so srečni, dajali so videz srečne in urejene družine. Počasi je gledala fotografije. Prišla je do zadnje. Slikana je bila pred nekaj dnevi. Na njej so bili vsi trije. Tina je sedela na kavču, zraven nje je bila Saira. Nino jo je držal za roko. Pogledala je njegov obraz na fotografiji in tedaj jo je prešinilo. Zabolelo jo je pri srcu. Na sliki je bil moški, ki se je bližal štiridesetim letom. A izgledal je starejši. V njem ni bilo življenja, nekdo ga je skušal ugasniti. V njegovih očeh je bila praznina, njegov pogled je bil žalosten in ujet. Bil je prav tak, kot ptič, ki ga snameš iz širnega neba in postaviš v majhno, njemu veliko premajhno kletko. Tina je zajokala. Postalo ji je žal. Vedela je, da je storila veliko napako. Ujela ga je v kletko in zaklenila je vrata. Ko bi vsaj pustila odprta in bi se sam vračal tja.
Tiste noči ni zatisnila očesa. Nino je spal ob njej, kazal ji je hrbet tako kot veliko noči prej. Trpel je, tistega večera je šele videla, kako zelo trpi. In kako zelo jo je imel takrat rad. Ampak sedaj je bila njegova lastnica. Narekovala je, kako naj živi in kaj naj v življenju počne, da bo srečna ona. Je bilo res potrebno za lastno srečo nekoga ujeti? Zakaj ni sprejela njega takšnega, kot je bil? Vedela je že na začetku, da je popotnik, da je svoboden. Ni več zdržala. Čeprav je bila ura dve ponoči, ga je pocukala za roko. Predramil se je in presenečeno pogledal.
»Nino,« je zašepetala.
»Kaj je? Se je Saira prebudila? Takoj grem k njej,« je odgovoril.
»Ne, Nino, vse je v redu! Le želela sem ti povedati…«
»Kaj? Kaj si želela?« je vprašal.
»Nino, pojdi. Vem, da moraš iti. Pojdi in vrni se. Čakali te bova. Radi te imava, veš,« je zašepetala.
Bil je tiho. Ni odgovoril. Z roko si je brisala solze. Solze obžalovanja in hkrati spoznanja. In bila je srečna. Vrnila mu je svobodo.
Zjutraj, ko se je prebudila, ga ni bilo. A bil je majhen bel list na njegovi blazini.
»Ljubim te, vrnil se bom. Poljubi malo namesto mene,« je na njem pisalo.
In to je bilo dovolj. Dovolj za pravo srečo. Nino je bil svoboden in Tina je vedela, da se bo vrnil. In spet bo prinesel s sabo tiste iskre. Tiste, ki je tako ljubila.